Tiskane izdaje
V predvolilni kampanji in ob vsebinskem usklajevanju koalicijske pogodbe, ki bo političen, ekonomski in socialni zemljevid, po katerem se bo bolj ali manj dosledno gibala prihodnja vlada, se ob vsaki zamenjavi oblasti pojavljajo (ne)domišljene ocene stanja, v katerem smo, in, kakopak, (ne)domišljene ideje, kako bi bilo treba v prihodnje voditi državo, ki je še vedno globoko v strukturni krizi.
Te ocene in ideje so lahko dobronamerne državljanske pobude, domače ali tuje lobistične agende ali pa diktat Bruslja, saj je prav medvladje najbolj priročen čas za uveljavljanje (ne)legitimnih ciljev. Te pobude so še posebno nevarne v času dojemljivih novih obrazov in strank, ki se šele vzpostavljajo. Ta medvladna interesna folklora se je odvila tudi ob koalicijskem predlogu socialne kapice, strateško povsem nedodelani privatizaciji državnih podjetij in ob umovanju o togosti našega trga dela, ki je lani doživel reformo.
Naš trg dela je gotovo tog, saj smo ena redkih evropskih držav, ki redna delovna razmerja skoraj v celoti ureja z zakonom. Tog je tudi zaradi velikega vpliva sindikatov na delovnopravno zakonodajo, ki pač branijo interese svojih redno zaposlenih članov ter zaradi stranke upokojencev, ki je za interese svoje volilne baze pripravljena spregledati interese mladih. Takšna interesna togost je celo razumljiva, dokler bodo ob določanju prioritet države najglasnejši tisti delodajalci, ki edino ekonomsko paradigmo vidijo v zniževanju plač, ki nas vodi v krasni novi tretji svet. Pri tem pa si vsi skupaj zatiskajo oči ob dejstvu, da predvsem zaradi nesposobnosti naših elit, ali iz še katerega hujšega razloga, nimamo avtonomne ekonomske politike in da država pospešeno izgublja svojo suverenost.
