Tiskane izdaje
Banane! Banane! Banane! Nekako tako je v svojih časih tulila v mikrofon Neca Falk, ki ji seveda ne kaže oporekati pevskega daru. Toda današnjim razmeram bi se morda bolj prileglo: Podgane! Podgane! Podgane!
V mislih imamo seveda ladijske podgane, ki pravočasno zaznajo bližajočo se katastrofo in jo ucvrejo na kopno ali na najbližji objekt rešitve. Že leta z daljnogledom opazujem ladje na sidrišču koprske luke, vendar še nisem opazil podgane, ki bi plavala z ene ladje na drugo (pozor, so dobre plavalke!). Tega se ne da razložiti samo s hegeljanskim uničujočim dejstvom, da se pač tam doslej nobena ladja ni potapljala in potopila; z malce domišljije pridemo lahko do tega, da imajo tudi podgane svoj ponos, občutek pripadnosti, zvestobo. Podgane niso banane. Jih je celo več kot ljudi, pa še med ljudmi se smukajo njihovi primerki.
Hitro bližajoče se predčasne volitve so kot sidrišče koprske luke, po katerem vendarle mrgoli podgan. Iščejo in iščejo in, glej ga, zlomka, vselej najdejo! »Ekvivalent« temu pojavu smo poskušali najti v grški mitologiji, vendar nismo bili najbolj srečne roke. Takšna zmeda, kot je na podganjem sidrišču, je bila samo še v Zevsovih časih na Olimpu, ko je bil ta gospod bog še pri močeh. Z Ajdino je naredil Ajaka, z Alkmeno Herakla, z Antiopo Amfiona in Zetosa, z Danao Perzeja, z Demetro Perzefona, z Diono Afrodito, z Elaro Titija, z Elektro Jazona (ta je bil z Argonavti menda celo na obisku pri nas), z Ledo Apolona in Artemita, z Majo Hermesa, z Metido Ateno. Itd.
Že tedaj so poznali brezmadežno spočetje. Po nekem mitu naj bi bila Afrodita rojena iz morske pene, Hefajsta pa naj bi se spočela kar sama.
Če združimo podganje leglo in vrh Olimpa, dobimo vsaj približek slovenski politiki, ko se zgrinjajo oblaki predčasnih volitev. Vsi bi ostali na vrhu svete gore, ampak begajo sem in tja. Svoje čase je bilo modno, da smo volivci iskali domnevno pravo stvar med političnimi imeni, zdaj je vse drugače: izvoljenci ljudstva iščejo stranke, kamor se bodo (koristno) zatekli in zavlekli. To niti ni neumno; ko smo »špricali« pouk na koprski gimnaziji, smo se zatekli v Piran, da nas ne bi opazil kak profesor. Če je bil dež, pa kar v cerkvico pomorščakov na Punti, lepo zavetje. Bog nas ni nikoli nagnal.
Večstrankarstvo ni več volilna izbira/izbirčnost; je le še izbirčnost vladajočega sloja, ki tava v svoji pomembnosti in materializmu.
Bog bi se vendarle moral nekega dne zdramiti in nagnati politike iz politike. Prestopi poslancev iz ene stranke v drugo (najraje v Jankovićevo, Virantovo ali Janševo) postajajo že nekaj tako neokusnega, da je treba temeljito podvomiti o humusu slovenske politike (demokracije?) kot take. Preprosto povedano: izvoliš nekoga, pridružiš se njegovemu prepričanju, potem pa te ta nekje na prvem križišču zapusti, ker se je bil menda odločil za nekaj tretjega ali četrtega. Seveda pa poslanci (ti so zdaj glavni problem) nimajo ravno trdnega svetovnonazorskega prepričanja; bolj jih prepričuje znesek na plačilni kuverti, vključujoč privilegije iz titoističnih časov.
Lahko bi se nam zareklo, da so poslanci zapustili svoje volivce in da jim ni glede tega prav nič nerodno. Če ta teza zdrži, gre potemtakem v politični »eliti« za odtujen sloj, ki barve spreminja od galerije do galerije. Danes Green Village, jutri Louvre. Po domače: Gre mu za denar! Za privilegije! Ta sloj (kasta?) ne živi za svojo državo in občestvo, živi iz mandata v mandat, od enih zagotovljenih dohodkov do drugih. Drugega ne znajo delati, samo nastope pred televizijsko kamero vadijo. Slovenija ne premore izobraževalnega programa, kot je na BBC, premore pa 24 ur prenosov iz parlamenta, ki so dobesedno uničevanje zdravja. In pameti. Zdrave pameti.
Vrnimo se k temu, kako se podgane selijo s palube na palubo. Prvi je všeč ime: Larisa Clementina St. di Monaco. Druga pa pravi: Bolje je preiti na največjo, čeprav z butastim imenom, ta se bo najpozneje potopila. Naši vrli (poklicni) poslanci – oprostite, ni zlonamerno – so kot podganja zalega, ki jo sleherne volitve vznemirijo. Dobro, saj jim bo še leto dni po koncu mandata poštar nosil poslansko plačo, kar se, mimogrede, zdi protiustavno, vendar sami ne bi imeli čisto nič proti institutu dosmrtnega poslanca. No, take že imamo, recimo Roberta Battellija, ki zastopa tako Italijane na Obali kot Bosance, Srbe, Hrvate, Slovence in pač vse priseljence.
Da vam ne bi preveč težil z grško mitologijo, bom zelo kratek: Zevs je bil bog vseh bogov in ljudi, Hera je bila vrhovna boginja, zavetnica zakona, Pozejdon je bil bog morja, Demetra boginja poljedelstva, Apolon je bil bog sonca, svetlobe, pesništva in glasbe. Skupno so premogli dvanajst olimpskih bogov, kar pomeni, da bi lahko mirne duše črtali Ateno (boginjo modrosti) ter Hestijo (boginjo domačega ognjišča in družine), ker v slovenski kulturni prostor skoraj ne sodita več. Tako bi se prigrebli do tako zaželenega števila ministrstev, kot ga vsi obljubljajo. Dajte no, za šentflorjansko dolino je povsem vseeno, ali deset ali 365 ministrstev, vključno s prehodnim »jokerjem«!
Država se je – v imenu birokracije! – definitivno zbirokratizirala in spridila v nekaj podobnega, kot je Italija. Že zdavnaj smo opozarjali, da se lahko na križišču (krožišču) odločimo za mediteransko ali za skandinavsko pot; žal so se gospodje, ki jih ne bi želel naštevati, odločili za prvo. In prav ti bodo v svojih strankah ostali časovno dlje kot Tito. Pri Titu je bilo vsaki zdravi pameti vsaj kolikor toliko jasno, da gre za nekakšno veseloigro, virtualno resničnost, ki se bo prej ali slej razblinila v času in prostoru (ker kajpak nihče ni verjel v komunizem), sedanja vladajoča politična garnitura pa poskuša jahati na utvari, da je demokracija nekaj neminljivega. Bogseusmili. Predvsem pa seveda demokracija ne more biti povezana z nobeno kasto, ki je v konjskem sedlu že dve desetletji.
Mimogrede: iz Tita se da hecati, kar sproti dokazuje naš imenitni Ivo Godnič. Iz J. pa se ni šaliti, tu trčite ob zid Starega piskra v Celju.
Politiki bi se morali vselej zavedati, da je bil pred Zevsom še en bog, vladar vesolja pred vsemi olimpijskimi bogovi. Kronos. Boginja usode pa je bila Mojre.
Nič ni večnega, niti Demiurg (ta izraz je prvič uporabil Platon v Timaju), stvaritelj vseh svetov, o katerem seveda čisto ničesar ne vemo; vemo pa, dobro se zavedamo, da nas bo nekega dne vse pobralo in da ne bo palube, kamor bi se še s tako izjemno podganjo prebrisanostjo reševali. Žal Slovenija premore politično »elito«, ki se ji uspeva v nedogled reševati s palube na palubo, iz ene ideologije v drugo, s Titanika na tovorno ladjo, če ni nič boljšega v bližini. Težko je to opazovati, ker se zdravstveno stanje prebivalstva nezadržno slabša, politika pa se je transcendentirala nekam v svoje sfere. Pravzaprav občudujemo ljudi, da se še udeležujejo volitev.
Italijanski ministrski predsednik Berlusconi bi bil tu lahko za dober poduk, da v politiki zelo hitro izgubiš stik s trdnimi tlemi. Če te je ljudstvo zapustilo, če se te je odreklo, je kajpak krivo ljudstvo. Zdi se, da je Hitler razmišljal podobno, ko si je na sence prislonil pištolo … Naši poslanci seveda niso tako fatalistični, mirno in brez slabe vesti lahko preskočijo iz ene stranke v drugo, kajti nič ni tako prilagodljivega in izmuzljivega, kot je človeška vest. Sicer pa vas v politiki nihče ne pobara po vesti, morali, etiki in podobnih podstrešnih artiklih. Čemu?
