Krik šolnikov za višje plače

Prosvetni delavci na Hrvaškem poudarjajo, da tudi tokrat ne stavkajo le zaradi plač. Ker reforma učnega načrta ni prinesla pričakovanih rezultatov, so ljudje množično protestirali že pred tremi leti. Razvpita kurikularna reforma ni obrnila novega lista ter ustavila negativnih trendov izseljevanja mladih in visoke stopnje nezaposlenosti. Protest je veljal za krik družbe proti neznanju.

Ljudje so se zgrnili na ulice, ker jim je prekipelo zaradi elitizma, komercializacije izobraževanja in razslojevanja družbe. Zamerila se jim je družba, v kateri se otroci bogatih staršev vpisujejo v zasebne šole, popravijo negativne ocene in se vrnejo v javne šole. Hkrati z liberalizacijo trga izobraževanja se je zgodila neokonservativna revolucija. Cerkev je z vatikanskim sporazumom uvedla verouk v hrvaške šole, kar pa je ni zadovoljilo, ampak je poskušala z zunajšolskimi aktivnostmi in sodelovanjem šol z verskimi nevladnimi organizacijami še bolj posegati v posvetne zadeve.

V vseh pomembnih izobraževalnih institucijah sta korakali z roko v roki komercializacija izobraževanja in neokonservativna revolucija, ki sta zatirali kritično mišljenje ter ga nadomestili s pasivno pokornostjo in podrejanjem oblasti. Upor proti elitističnemu razslojevanju in betoniranju razredne družbe ni bil apolitičen, temveč boj proti skrajno desnim politikam na Hrvaškem. To delno velja tudi za sedanji tretji protest v nizu. Slišati je bilo pozive, naj se verouk iz šol vrne v cerkve, denar za plače verskih učiteljev pa nameni za izboljšanje izobraževalnega sistema.



Posledica prvega množičnega protesta je bil padec takratne vlade premiera Tihomirja Oreškovića. V šole je bila uvedena slabo pripravljena in nedodelana šolska reforma, imenovana Šola za življenje, ki po oceni večine strokovnjakov ni zagotovila boljšega izobraževanja. Sindikalni voditelji svarijo, da je prispevek politike do izobraževanja mačehovski in da politiki niso pokazali dovolj politične modrosti. To velja za vse vlade, od nekdanje vlade Zorana Milanovića do sedanje pod vodstvom Andreja Plenkovića. Novi val protestov lahko tudi njega odnese iz Banskih dvorov.

Javni sektor je ogromen sistem, ki šteje več kot 200.000 ljudi. V njem plače zaposlenih redno sledijo inflaciji in postopno rastejo. Čeprav so državne plače velika postavka v proračunu, so povprečne plače relativno majhne, ker je treba plačati preveč ljudi. V zadnjem desetletju se je povečalo število učiteljev, čeprav je učencev vse manj. Izginilo je 2521 razredov, v osnovnih in srednjih šolah pa je zaposlenih okoli 60.000 učiteljev.

Splošne vstaje najbrž ne bo, ker tako kot šolski sindikati tudi vladajoča HDZ in Plenković navijata za velik, zadovoljen in dobro plačan javni sektor. Model vladanja HDZ stavi na velik javni sektor z zagotovljenim delom in plačami ne glede na delovne učinke. Število zaposlenih se ne povečuje le v šolstvu, ampak v celotnem javnem sektorju. Nezadovoljni so vsi, le da so učitelji prvi dvignili glas, ker imajo najmočnejše sindikate. Rešitev bi bil manjši javni sektor in posledično višje plače, vendar si takšnega reza ne želijo ne oblast ne sindikati.

Oblasti bi se porušil koncept kupovanja glasov volivcev s ponudbo delovnih mest, sindikati pa bi ogrozili zajamčene službe do upokojitve. Vsak poskus podobne reforme bi takoj naletel na več tisoč nasprotnikov. Navsezadnje so vsega krivi hudobni podjetniki, ki so zaradi davčnega pritiska podjetja preselili na tuje, in rojaki v najboljših letih, ki se vse bolj množično izseljujejo.

Država lahko vse manj deli, ker je vsak dan manj ljudi, ki jim lahko jemlje. Stavki šolnikov bodo sledile številne druge v javnem sektorju. V tem smislu ne gre za protest za reforme, ampak za poskus vzeti čim več od vse manj tistih, ki vse to še plačujejo.