Kriza humanizma

Izjava predsednika vlade Mira Cerarja pred mini evropsko-balkanskim vrhom o begunski krizi, da če ne bo realističnega in učinkovitega dogovora, grozi razpad Evropske unije, je v tuji javnosti pritegnila veliko pozornosti. Postala je celo vstopnica za pogovor z eno najvplivnejših novinark Cristiano Amanpour v globalni televizijski hiši CNN.

Premierove besede pričajo o dramatičnosti stanja, v katerem se je znašla Slovenija. Na naval beguncev z nemirnega Bližnjega vzhoda je bila pripravljena toliko kot celotna Evropska unija. Vsa predvidevanja in priprave pa so se izkazale za nezadostne. Dobra novica bi lahko bila, da sistem, kakršnega so si zamislili na vladi, ni razpadel, ampak se je s stopnjevanjem priliva ljudi prilagajal. Kljub naporom begunci pogosto prenočujejo pod milim nebom pri nizkih temperaturah, zato na Slovenijo letijo kritike, da ravna nehumano. Vendar številna pričevanja s terena od prostovoljcev, lokalnih občanov in policistov, govorijo o nasprotnem – begunci, predvsem pa družine iz Sirije so bile v razmerah dostojno obravnavane.

Čeprav država z vsemi službami napenja vse moči in kljub požrtvovalnosti prostovoljcev je jasno, da Slovenija ne bo mogla dolgo zdržati, če bo hotela ohranjati kolikor toliko organiziran red na južni meji, ki bo skladen z evropskimi pravili. Od tod Cerarjev poziv, da če ne bo pomoči, bodo sledili neevropski ukrepi – ti pa so, kot nam je lepo pokazala sosednja Madžarska, postavljanje zidov. Kako si uvajanje »tehničnih sredstev« na meji predstavlja slovenska vlada, sicer ni jasno, zato v tem trenutku to lahko razumemo predvsem kot retorični del taktike v evropskem kontekstu spopadanja z begunsko krizo.

Smo po nedeljskem mini evropskem vrhu lahko optimisti ali pesimisti? Dokončni odgovor bo seveda dal čas, a trenutno ni veliko vzrokov, da bi bili optimisti. Dejstvo je, da Evropska unija v petih letih ni storila veliko – države, ki so se morale soočati z begunci, so praviloma ostale same. Italija, Grčija in tudi Madžarska so se s prilivom ljudi, bežečih pred vojno, spopadle vsaka na svoj način, ki pa problema ni rešil, le podajajo si ga kot vroč kostanj iz rok v roke od države do države. Tako kot Hrvaška, Srbija in Makedonija, ki skrbijo za nemoten transport ljudi od točke A do točke B.

Izvajanje nedavnega dogovora o begunskih kvotah se za zdaj zdi popolna polomija. S sedanjim tempom bi ga, kot so izračunali v medijih, uresničili v nekaj stoletjih, kar je seveda absurdno in predvsem zelo povedno, koliko velja beseda evropskih voditeljev, ko je treba uresničevati dogovore o beguncih iz Sirije.

Čez čas, ko bodo biblične podobe bežečih ljudi pred vojno in begunsko bedo zbledele, bomo lahko le še ugotavljali, da smo takrat, torej danes, preživljali krizo vrednot in humanizma, in ne begunske krize. Izkazalo se bo, da je Evropa kljub trpkim izkušnjam dveh svetovnih vojn ostala leglo ksenofobije, nestrpnosti in lažnih avtoritarnih rešiteljev v podobi Orbánov. Razen če bo obveljalo, da je projekt EU doslej uspeval, ker se je po vsaki krizi le še okrepila. Zaradi tega smo lahko nekoliko tudi optimisti.