Tiskane izdaje
Če si bankir in te sredi noči s telefonskim klicem prebudita nemška kanclerka in francoski predsednik osebno, najbrž res začneš verjeti, da je zdaj kozarec, ki se ti je prej zdel napol prazen, nenadoma napol poln. S preprostimi besedami: »To je naša zadnja ponudba!« sta Angela Merkel in Nicolas Sarkozy dala vedeti, da bodo, če zasebne banke ne bodo sodelovale pri odpisu grških dolgov, Grčijo pustili propasti in bodo tudi banke izgubile vse. Prepričljiv argument.
Tako daleč je morala priti kriza evroobmočja, ki jo je s priznanjem, da grobega ponarejanja podatkov o resnični zadolžitvi države ne bo več mogoče prikrivati, sprožila Grčija. Politiki morajo zdaj poskrbeti, da banke, ne po naključju največ iz Francije, Nemčije in drugih velikih držav Unije, ne bodo propadle, ker bi to pokopalo tudi države. Zato krepitev temeljnega kapitala bank, zato reševalni sklad EFSF, za katerega bodo zdaj za dodatni kapital zaprosili Kitajsko, Brazilijo in še koga, če to ne bo pomagalo, pa bo na pomoč morda priskočil IMF. Da, tako daleč smo v evroobmočju prišli od časov, ko sta Francija in Nemčija samo nekaj let po rojstvu evra prvi državi dovolili prekršiti maastrichtska merila o največ triodstotnem proračunskem primanjkljaju, nato pa ji pri tem kršenju sledili še sami.
Pri tem pa si zdaj še nihče ne upa staviti, da bodo zadnji ukrepi tudi zadostovali; podrobnosti bodo morali namreč še izdelati. Tedaj bo šele jasno, ali bodo spet pridobili zasebni kapital, ki ga za svoje preživetje potrebujejo zadolžene (in druge) države. Ne gre le za špekulante, pretirano optimistične državne birokracije in bonitetne hiše so dolgo zavajale tudi upravitelje pokojninskih skladov in državnih obveznic, od katerih so mnogi zavezani, da se ne lotevajo pretveganih poslov. Evropa po delih in kot celota je tudi tem prikrivala svoja nesorazmerja.
Iz zadnjega ameriškega predvolilnega boja izvira posrečena izjava, da nobena kriza ne sme ostati neizkoriščena, in to je morda lahko uteha tudi v evropski zmešnjavi. Čeprav se politiki v zadnjih letih niso ravno izkazali, imajo zdaj še nekaj časa, da oblikujejo bolje delujoči, pravičnejši sistem evropskega združevanja. Vest si bodo morali izprašati tako tisti, ki so preveč zapravljali, kot oni, ki so preveč izvažali, pogajati se bo treba o vlogi Evropske centralne banke, o proračunski zvezi in še čem.
Zdaj vsi soglašajo vsaj s tem, da je nujno treba naprej, toda evropska pot mora iti tudi v pravo smer. Politiki ne bi smeli pozabiti, da lahko celino k nekdanji veličini dvigne samo gospodarska rast, boljše možnosti za vse, ki hočejo delati, torej ustvarjati. Kajti nekaj je gotovo: da se izvlečemo iz godlje, bomo morali prav vsi pošteno garati tako z rokami kot z glavo. A evro, krona združevanja nekoč morilske celine, si to nedvomno zasluži. Da se bomo izvlekli
iz godlje, bomo morali garati prav vsi.
A evro si to zasluži.
