Tiskane izdaje
Nemška socialdemokratska in zelena opozicija ne bo zavlačevala razprave v parlamentu o novi 44-milijardni pomoči Grčiji, o kateri so pravkar soglašali finančni ministri evrskega območja, bundestag bo o njej lahko odločal že v petek. To pa je za zdaj na domačem terenu tudi edina jasna zmaga, ki si jo lahko pripiše minister za finance Wolfgang Schäuble, vse drugo se zanj še vedno lahko spremeni v veliko solzno dolino. Nemška vlada deluje skladno z željo kanclerke Angele Merkel, da Grčija ostane v evrskem območju, a so tveganja v eni od redkih evrskih držav, ki se še lahko pohvali z nekaj gospodarske rasti in odličnimi bonitetami, gigantska.
V Berlinu dobro vedo, da bodo kmalu začeli prihajati računi reševanj iz preteklih treh let, odkar je moral že nekdanji premier Jorgos Papandreu priznati vse razsežnosti grškega dolga. Ne gre le za sedemsto milijonov in več, ki jih bodo morali za tokratno reševanje že prihodnje leto odpisati iz svojega proračuna, ampak še bolj za neznanske vsote, ki jih za podpiranje evrskih grešnic že leto dni nakazuje Evropska centralna banka. Če se to ne bo dobro končalo, bo zaropotalo tudi v Nemčiji, ki je svojo blaginjo po drugi svetovni vojni gradila tudi na predpostavki, da centralna banka samo in edino zagotavlja stabilnost cen.
Tudi za vlado Angele Merkel je velik dosežek, da Evropa in Mednarodni denarni sklad ostajata na isti ladji, za kanclerko pa še, da se ji v predvolilnem letu 2013 morda vendarle ne bo treba ukvarjati z grškim bankrotom in strahovi pred razpadom evrskega območja. Najprej pa se mora sedanji načrt posrečiti, šele trinajstega decembra bo jasno, ali bo Grčija z denarjem, ki ga bo zdaj dobila od reševalnega sklada EFSF, lahko poceni odkupila del svojih starih dolgov. To je eden od pogojev za druge finančne trike, s katerimi bi egejski bolnici radi olajšali okrevanje.
Skupaj z njimi se bo vsota, ki so jo že namenili državi, povzpela na 246 milijard evrov in v Nemčiji mnogi verjamejo, da je to v resnici podarjen denar, le da goli cesar noče na glas povedati resnice. Bodo v zameno dobili vsaj stabilnejše temelje za evropsko denarno zvezo, kar je po tradicionalnem nemškem prepričanju predvsem odgovornejša proračunska in gospodarska politika vseh članic? V Nemčiji si kljub sklepom, sprejetim na evrskih vrhovih, še nihče ne upa dati roke v ogenj.
Po drugi strani pa dveh let za izvedbo svojih reform ne bo pridobila le Grčija, ampak tudi Nemčija, ki dobro ve, da sama ne more reševati vse celine, pa naj bo v primerjavi z drugimi evropskimi državami še tako močna. V Berlinu se globoko zavedajo mednarodne konkurence ZDA, Azije in hitro razvijajočih se držav. Upajo, da bo v času, ki ga kupujejo zdaj, proračunska in razvojna pamet srečala tudi Francijo ter da bodo reforme nadaljevali v Španiji in Italiji. Morda pa se bo katera od držav, ki jih morajo reševati, medtem celo rešila? Nemška strategija evrskega reševanja, tako kritizirana v keynesijanskih krogih, bi šele s tem dobila svojo potrditev.
