Tiskane izdaje
Državni zbor je 10. julija 2015 sprejel izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu, ki konkretizira 148. člen ustave, ki je Sloveniji leta 2013 zapovedal fiskalno vzdržnost (srednjeročno uravnoteženo bilanco brez zadolževanja).
Slavni ameriški profesor na Univerzi Princeton in na London School of Economics ter Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je v zvezi z razvpito finančno vzdržnostjo (»austerity measures«) pred kratkim dejal: »Portugalska vlada je v sporu z EU v zvezi z njenimi varčevalnimi predlogi, irski donosi obveznic so prvič do zdaj padli za deset odstotkov, britanska vlada pa je ravnokar napovedala padec svoje gospodarske rasti in dvig svojega proračunskega deficita. Kaj imajo vsi ti dogodki skupnega? Vsi dokazujejo, da je zmanjševanje javne porabe ob hkratnem povečevanju brezposelnosti, napaka. Zagovorniki javnega varčevanja so predvidevali, da bo zmanjševanje javne porabe komaj kaj vplivalo na gospodarsko rast in delovna mesta, a se je izkazalo, da so se motili«.
Korenine koncepta fiskalne vzdržnosti in varčevanja za vsako ceno, ki je privedel tudi do medvladne pogodbe o fiskalnem paktu – ta določa, da morajo biti državni proračuni uravnoteženi ali v presežku – izvirajo iz nemške ekonomske teorije ordoliberalizma, vrste socialnega liberalizma, ki poudaja vlogo države. Ta naj bi zagotovila, da bo prosti trg pod nadzorom države deloval optimalno. Teorija je nastala med letoma 1930 in 1950 pod vplivom »freiburške šole« in nemških ekonomistov Walterja Euckena, Hansa Grossmanna, Franza Boehma in njihovih somišljenikov.
Makroekonomska fiskalna vzdržnost je sadež tega ordoliberalizma, nemškega koncepta upravljanja ekonomije in javnih financ, ki ga je kanclerka Merklova z velikim uspehom »izvozila« v večino držav članic EU (in ga še izvaža) in s tem le še utrdila nemški primat v (političnem in ekonomskem) upravljanju evropske skupnosti.
Vendar fiskalna vzdržnost »na nemški način« še zdaleč ni tako ekonomsko optimalna, kot bi jo rada prikazala kanclerka in njej zvesto sledeči germanofilski politiki v državah članicah EU, vključno s slovenskim premierom in finančnim ministrom – da o njenem vplivu na blagostanje državljanov sploh ne govorimo. Poglejmo, zakaj.
Ordoliberalizem in z njim povezana fiskalna vzdržnost je v svojem bistvu mikroekonomski model in države obravnava podobno kot individualna gospodinjstva, njihove proračune pa kot družinske proračune. Uči, denimo, da mora družina X, ki na mesec odplačuje 300 evrov kredita, vsak mesec tudi privarčevati teh 300 evrov, da ga lahko redno odplačuje. S tem konceptom seveda ni nič narobe in tudi odlično deluje, a le dokler se pogovarjamo na ravni financ družine X (Hauswirtschaft), ne pa tudi, če se pogovarjamo o državnih financah, kaj šele o financah celotne EU, na katere vpliva še celoten niz drugih ekonomskih dejavnikov.
Michael Burda, ameriški profesor ekonomije z berlinske univerze Humboldt, je v zvezi s tem lucidno dejal, da, če so vsi posamezniki prisiljeni isti trenutek zmanjšati svojo porabo (varčevati), to obvezno privede do zmanjšanja povpraševanja, in znižanja gospodarske rasti, s čimer se izničijo vsi pozitivni rezultati, ki naj bi jih tako opevano ordoliberalno varčevanje imelo.
Vrhunski belgijski ekonomist na London School Of Economics Paul De Grauwe in profesorica ekonomije z londonske Brunel University Yuemei Yi sta v odlični knjigi »Effects On Panic-Driven Austerity« (Vplivi varčevanja, ki temelji na paniki) matematično dokazala samouničevalen učinek tovrstnega varčevanja in zelo močan negativen odnos med strogimi varčevalnimi ukrepi iz leta 2011 na eni in rastjo BDP v obdobju 2011–2012 na drugi strani. Državam z najvišjo stopnjo varčevanja (Grčija, Italija, Portugalska) se je tudi najbolj znižal BDP.
S tega zornega kota se zdi še toliko težje razumljivo, zakaj smo v Sloveniji strogo varčevalno fiskalno pravilo zapisali v ustavo, čeprav nam tega sploh ni bilo treba storiti. Drugi odstavek tretjega člena medvladne pogodbe o fiskalnem pravilu namreč vključitev fiskalnega pravila v ustavo ne zapoveduje, ampak ga le priporoča. Čeprav pogodba govori o tem, da naj se zagotovi spoštovanje in upoštevanje tega pravila v proračunskih postopkih z določbami, ki naj bodo »trajne in zavezujoče«, to še ne pomeni, da morajo imeti te določbe tudi ustavno naravo. Državni zbor pa je pogodbo o fiskalnem pravilu že ratificiral z zakonom.
Ta pogodba je na podlagi določb osmega člena in drugega odstavka 153. člena ustave zavezujoča tudi za Državni zbor RS. Ker je v slovenskem pravnem sistemu uveljavljeno načelo supremacije (primata) mednarodnega prava (kar pomeni, da morajo biti zakoni v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, torej tudi s pogodbo o fiskalnem pravilu), to pomeni, da že ratifikacija pogodbe o fiskalnem pravilu zagotavlja »zavezujoča in trajna pravila«, kot jih zahteva drugi odstavek tretjega člena medvladne pogodbe.
Slovenska pravna ureditev je torej že do zdaj zagotavljala spoštovanje fiskalnega pravila, ne glede na ustavo. Zaradi tega sprememba in dopolnitev ustave sploh nista bili potrebni. Morebitna odprava fiskalnega pravila v prihodnosti bo zdaj tako politično kot tudi pravno, precej otežena, saj bo zahtevala širok politični konsenz (dvetretjinsko parlamentarno večino).
Upoštevajoč zgoraj omenjene ekonomske in pravne argumente, lahko brez zadržkov sklenem, da je bilo sprejetje fiskalnega pravila v ustavni obliki ne samo nepotrebno, ampak tudi ekonomsko in socialno škodljivo dejanje. Prvič, med ustavnopravnimi strokovnjaki velja nezapisan konsenz, da se ekonomskih doktrin nikoli ne zapisuje v ustavo; drugič, dejstvo je, da je nespametno in tudi neodgovorno v ustavo zacementirati neki ekonomski koncept, katerega uspešnost je odvisna od ogromno dejavnikov, predvsem pa od zelo cikličnih ekonomskih gibanj v svetu; in tretjič, in to je morda najpomembneje, sprašujem se, koliko predrznosti (ali pa nerazumevanja problematike) mora imeti politik, da si upa »zacementirati« ekonomsko zelo sporno pravilo, ki utegne negativno vplivati ne samo na življenjski standard številnih predstavnikov sedanje generacije, da o prihodnjih generacijah niti ne govorim.
Vprašamo se lahko, zakaj? Odgovor vidim v dveh razlagah. Prva je, da smo Slovenci (tako kot še marsikatera druga država) očitno podlegli iracionalni psihozi paničnega varčevanja, ki jo je za širjenje svojega političnega in ekonomskega vpliva v EU izkoristila Nemčija pod taktirko zvitega finančnega ministra Wolfganga Schaubleja. Druga pa je, da je tudi s sprejetjem fiskalnega pravila postalo očitno, da nam Slovencem kronično primanjkuje avtonomnega in samozavestnega pogleda na reševanje pomembnih političnih, gospodarskih in pravnih vprašanj. Slepo sledenje nemškemu ordoliberalnemu (Hauswirtschaft) konceptu to lepo dokazuje.
Mag. Boštjan J. Turk direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo
