Krpanje

Hibe instrumenta za finančno stabilizacijo so se pokazale, še preden je bilo treba mobilizirati en sam evro.

Objavljeno
04. februar 2011 22.01
Božo Mašanović, Bruselj
Božo Mašanović, Bruselj
Dolgim in mučnim razpravam, ki za nameček pošiljajo dvoumne signale vselej nezaupljivim trgom kapitala, bi se v evrski skupini najbrž lahko izognili, če bi finančni ministri šestnajstih držav maja lani, ko so določali pravila poslovanja evropskega instrumenta za finančno stabilizacijo (EFSF), pravi čas naredili preizkus mehanizma. Toda hibe EFSF, ki naj bi z odvračanjem napadov špekulativnega kapitala na šibke člene valutnega kluba posredno skrbel za stabilnost celotnega evrskega območja, so se pokazale, še preden je bilo treba mobilizirati en sam evro.

Zaradi visokih poroštev (120 odstotkov odobrene pomoči) in obvezne varnostne denarne rezerve, s katerimi EFSF zagotavlja najvišjo možno kotacijo (trojni A) pri emisiji obveznic, lahko instrument namesto 440 milijard zagotovi le okoli 250 milijard evrov posojil. Drugi nezaželen stranski učinek solidarnostne pomoči, ki jo države članice omogočajo sočlanici v stiski, pa je, da z njo obremenjujejo svoj bruto javni dolg.

Denarja je v skladu za zdaj še dovolj; navsezadnje bodo za doslej edino prosilko Irsko porabili komaj sedem odstotkov poroštev. Toda previdnost nikakor ni odveč, še posebno če bi za pomoč zaprosila katera od velikih članic. Zato so se že pred tedni vnele razprave, kako okrepiti EFSF; s povečanjem kreditne sposobnosti do dejanske vrednosti 440 milijard evrov ali s spremembo pravil poslovanja, kar bi imelo enake učinke?

A ne glede na to, kam bi se nazadnje nagnila tehtnica, nobena od teh možnosti ni brez pomanjkljivosti. Zvišanje vrednosti EFSF ne navdušuje potencialnih dajalk pomoči, saj utegne poslabšati javnofinančni položaj držav, tudi tistih, kjer javni dolg ne presega dopustne meje (60 odstotkov BDP), kot je Slovenija. Morebitno rahljanje pravil pa bi lahko znižalo bonitetno oceno obveznic, ki so bile ob prvi emisiji (zaradi bonitete »trojni A«) dobesedno razgrabljene. Tretja možnost, da bi pol ducata držav, ki se ponašajo z najvišjim ratingom, povečalo deleže, je manj verjetna, saj bodo le stežka privolile v dodatno obremenitev.

Krpanje kriznega sklada bo torej zahtevalo nadaljnja pogajanja finančnih ministrov, hkrati pa povečalo nevarnost novih špekulacij v času, ko se je že zdelo, da so se pritiski na ranljive države vsaj delno umirili.