Kulturni del razvoja

Ob Prešernovem prazniku znova in znova poslušamo, kako se imamo kulturi zahvaliti, da sploh obstajamo kot narod, in jo moramo zato ohranjati in častiti. A pogosto je kultura prav kot ta častitljivi relikt odrinjena na rob političnega zanimanja.

Obetajoča se modernizacija javnega sektorja v kulturi, ki jo pripravlja ministrstvo za kulturo, morda bolj kot hitre praktične rešitve slovenskega kulturnega sistema zahteva strateški premislek o statusu tega sektorja.

Napovedani strukturni premik je velik zalogaj - to nemara dokazuje že dejstvo, da se ga v poosamosvojitvenem času ni lotil nobeden ali nobena od kulturnih ministrov in ministric. Toda reforma je nujna, saj se je v dvajsetih letih kulturna pokrajina pri nas spremenila predvsem z vznikom vrste nevladnih kulturnih producentov, ki so v razmerju do vladnih institucij v precej slabšem položaju. Eden glavnih problemov je, denimo, da gre večina sredstev, namenjenih javnim zavodom, za plače in vzdrževanje kulturne infrastrukture, vse manj pa za kulturne in umetniške programe. Pri nevladnikih je problem nasproten: večina sredstev gre v programe, in sicer na račun dostikrat nezavidljivega socialnega standarda njihovih ustvarjalcev.

Pri debati o reformi javnega kulturnega sektorja se je treba izogniti posplošitvam in uveljavljenim predsodkom. Ne moremo preprosto skleniti, da javne institucije delajo slabo in jih je treba razdreti. Mnogi javni zavodi prispevajo pomembne umetniške in kulturne vsebine. Po drugi strani pa tudi ne drži, da so nevladni kulturni producenti pritepeni amaterji, ki bi z dvomljivimi projekti radi obogateli na davkoplačevalski račun. Nasprotno, vrsta uglednih, svetovno priznanih umetnikov in kustosov deluje prav zunaj institucionalnih državnih okvirov. Osnovno vodilo pri reformi kulturnega sektorja mora torej biti premislek o tem, kaj je javni (kulturni) interes, in tistim, ki ga soustvarjajo, zagotoviti sredstva za delovanje ter socialno zaščito.

Reforma je velik izziv tudi zato, ker mora obravnavati - tako pri vladnih kot nevladnih producentih - zelo različna umetniška področja in posledično zelo različne naloge ali cilje, ki jih ti zasledujejo. Arhivi, denimo, imajo drugačno poslanstvo kot živa, eksperimentalna umetnost, z vidika države pa so nujni eni in druga.

Prav različnost vsebin, področij, posameznikov v kulturi zahteva pazljivo artikuliranje javnega kulturnega interesa, ne glede na to, ali mu streže javni ali nevladni pol. Pri tem pa velik strukturni premik ne bi smel poslabšati delovnih razmer in socialnega statusa zaposlenih, ampak, nasprotno, omogočiti spodobno preživetje tudi »svobodnim« delavcem v kulturi.

Če se je ministrstvo za kulturo pohvalno lotilo enega najtežjih projektov kulturne politike, bi ta reforma zaslužila širše politično zanimanje in (tudi finančno) podporo. Potreben je uvid, da sta umetnost in kultura ključna gradnika razvoja in s tem prihodnosti države. Ali, kot je dejal filozof Slavoj Žižek, velikih umetniških dosežkov ne moremo pojasniti v okviru njihovega družbenopolitičnega konteksta, ampak, nasprotno - prav velike umetnine omogočajo razumevanje svojega družbenopolitičnega konteksta.