Kurdi na oltarju geopolitke

Turška vojaška operacija Izvir miru na severovzhodu Sirije je v šestih dneh popolnoma spremenila razmere in razmerja – in to nikakor ne le na območju, kjer potekajo spopadi.

Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump zapovedal umik manjše skupine pripadnikov posebnih ameriških enot s sirsko-turške meje, kjer so ti zagotavljali dejansko le simbolno mejo, ki jo Turčija v želji po popolnem obračunu s sirskimi Kurdi ni smela prestopiti, se je pet let kurdske avtonomije na severu Sirije brutalno – in v celoti, do zadnje podrobnosti, predvidljivo – končalo.

Turška letala so razbila del kurdske obrambe. Pripadniki kurdskih ljudskih samozaščitnih milic (YPG) so se – ob velikih izgubah – hitro umaknili. Izpraznjeno ozemlje so okupirali uradni Ankari zvesti najemniki iz vrst različnih (sunitskih) sirskih milic. Ti so z izvensodnimi poboji in brutalnostjo nemudoma potrdili sloves vojnih zločincev.

Na severovzhodu Sirije, kjer so Kurdi izbojevali bitko proti samooklicani Islamski državi, je zavladal kaos. Ljudje bežijo. Obeta se huda humanitarna katastrofa. Iz zaporov je, pričakovano, pobegnilo tudi več sto pripadnikov nedavno poražene IS, ki ji turška invazija (dobesedno) na stežaj odpira vrata vstajenja.



Sirski Kurdi so se – kljub vojaškim izkušnjam, a brez kakršne koli mednarodne podpore – izjemno hitro znašli pred eksistencialno grožnjo. Njihovi klici na pomoč so bili, seveda, preslišani. Stisnjeni v kot so se bili primorani po sili manjšega zla obrniti na manj osovražene sirske vladne sile in njihove ruske pokrovitelje. Ti so bili na to seveda pripravljeni – celotna njihova politika v Siriji je le čakala na ta, dejansko zgodovinski trenutek. Vnaprej je bilo namreč jasno, kaj (in kako) in v čigavi režiji se bo zgodilo. V Ankari, Moskvi in v Damasku (in tudi v Teheranu) bodo lahko kmalu pripravili zmagovalno vojaško parado, kjer bo ameriški predsednik, resnična zgodovinska šala, časten gost.   

Kurdi so bili v brutalni realpolitični igri ponovno žrtvovani za »višje cilje«.