Kurdski plebiscit

Prebivalci iraškega Kurdistana, katerega meje še zdaleč niso jasno in končno začrtane, bodo 25. septembra na referendumu glasovali o neodvisnosti. Če se kurdske regionalne oblasti v Erbilu, morebitni prestolnici 194. svetovne države, pod silovitim pritiskom mednarodne skupnosti v zadnjem trenutku ne bodo premislile in referenduma preložile za »nedoločen čas«, bo to eden najpomembnejših geostrateških dogodkov zadnjega desetletja. Tektonski dogodek, ki bi lahko dodobra pretresel ostanke struktur in poskrbel za novo risanje bližnjevzhodnih zemljevidov.

Dva najpogostejša klišeja, ki ju je mogoče slišati v zvezi s »kurdskim vprašanjem«, pravita, da so Kurdi največji narod brez države in da so gore edine kurdske prijateljice. Če bo skrajno neprizanesljiva diplomatska akcija, v kateri glavno vlogo igra nenačelna koalicija ZDA, Turčije, Irana, iraških oblasti iz Bagdada in nekaterih evropskih držav, uspešna, kar bi pomenilo, da bi bilo kurdsko ljudsko glasovanje preloženo ali celo odpovedano, potem se bosta oba klišeja še dodatno utrdila. Tretji kliše, ki o Kurdih govori kot o nekakšnem monolitu in pozablja, kako velike so politične in družbene razlike med iraškimi, turškimi, sirskimi in iranskimi Kurdi (vključujoč »notranja« nasprotja), bo gotovo »preživel« – ne glede na referendumska dogajanja.

Masud Barzani, predsednik iraškega Kurdistana in vodja skoraj monarhične dinastije, ki na avtonomnem območju na severu Iraka že več let obvladuje vse, kar je mogoče obvladovati, se tega dobro zaveda. Ves čas zato ponavlja, da nekaj takega, kot »dober 'tajming'« za referendum in, posledično, neodvisnost, ne obstaja. Nasprotno. Iraški Kurdi so se naveličali lažnih obljub, manipulacij, geostrateških preigravanj, stoletja zgodovinskih porazov in večne vloge »uporabnih idiotov«, zato vztrajajo pri svojem. Pri – svoji državi. Ne glede na zadnjo fazo vojaškega spopada s samooklicano Islamsko državo, ki poteka tudi znotraj meja iraškega Kurdistana, sicer avtonomnega področja vse od ameriške uveljavitve prepovedi območja letenja leta 1992 in de facto samostojne države – vključujoč svojo vojsko (pešmerge) in parlament – vse od leta 2003, ko so Američani razpustili iraško vladno vojsko in v Kurdistanu našli svoje varno zatočišče. A takrat, ko bi iraški Kurdi najbolj potrebovali ameriško pomoč, se ta spet odmika.

Toda razlogi za razpis plebiscita nikakor niso le politični, družbeni, (dobesedno) državotvorni, pravičniški, eksistencialni ali »zgodovinski« – in vsi našteti razlogi so absolutno legitimni. Tisto, kar vzbuja skrb je, da želi vladajoča družina Barzani z morebitno neodvisnostjo dokončno »privatizirati« državo in si po petih letih hude gospodarske krize, ki je ob nizkih cenah nafte in številnih nasedlih investicijah in belih slonih razblinila ideje o »bližnjevzhodni Švici«, zagotoviti nadaljevanje svoje iz dneva v dan manj demokratične vladavine. Parlament v Erbilu že dve leti ne deluje. Volitev, takih ali drugačnih, že dolgo ni bilo. Vsakršno nasprotovanje referendumu, ki sta ga do zdaj neposredno podprla le Izrael in Južna Afrika, posredno pa Rusija, velja za izdajstvo, »izključevalni princip« pa kljub zagotovilom organizatorjev referenduma, da bo kurdska država demokratična in bodo imeli v njej vse etnične skupine enake pravice, ogroža legitimnost glasovanja.