Kužne zadeve

Pomoč beguncem, ki ga te tedne dajejo dobrodelne organizacije in prostovoljci, je fantastična. Sočutnost pri ljudeh ni zamrla, to je očitno, in toliko vrednejše so humanitarne organizacije, ki jo spodbujajo in organizirajo. Tu so Adra, Slovenska filantropija, Rdeči križ in tu je Karitas, ki po svojem mednarodno organiziranem omrežju deluje tako, da si zasluži najvišjo oceno. Slovenska cerkev je v begunskem kontekstu dejansko postavila stališča, ki izražajo duha svojega ustanovitelja, in svoje besede je podkrepila z dejanji, ki edina štejejo in govorijo zase.

Zato je toliko bolj neprijetno odjeknilo pismo murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki je način takega karitativnega udejstvovanja označil za »kanal za naše samouničenje«. Besede, ki odkrito napeljujejo, da je taka karitativnost prosta pot za v Evropo tistim, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo, so besede nekoga, ki onečašča duhovniško službo. Glede na stališča papeža Frančiška in ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta skoraj ne more biti dvoma, da v Štumpfovih zelo ksenofobnih izjavah ne gre za uradno stališče Katoliške cerkve, bolj za eksces.

Njegovo mnenje implicira vprašanje, ali smo Slovenci s takim humanitarnim ravnanjem še vredni Slovenije. Podobnega je postavil 7. julija lani, ko je v svojem škofovskem pismu uprizoril predvolilni politični nagovor. Obsodil je razkroj države in izrazil potrebo po borbi za domovino skupaj z osamosvojitvenimi strankami, ki zagovarjajo dedne časti naroda, v zaščito Cerkve kot »prvorojenke« slovenstva. Sledil je poziv: »Julijske volitve so odločilne. Simbol teh volitev je Janez Janša.«

Besednjak in dejanja Janeza Janše s svojim političnim okoljem se v teh dneh nevarno približuje temu programu. Od tu do pozivov k orožju utegne biti manj, kot bi si kdo predstavljal. Upanje, da bodo škof Štumpf in ksenofobni politiki, ki tržijo begunsko stisko, med kristjani in v širšem okolju ostali osamljeni, je utemeljeno.