Tiskane izdaje
Če v dogovoru med vlado in sindikati iščemo elemente, ki naj bi dokazovali, da gre za zgodovinski dogodek, ga moramo iskati drugje, kot svetuje predsednik vlade Janez Janša. V zadnjem desetletju, zlasti pred vstopom v EU, je vlada s socialnimi partnerji namreč že dosegla nekaj pomembnih sporazumov, ki so omogočili, da je država sprejela skupno evropsko valuto, evro. Ti sporazumi so omogočili, da je inflacija padla na raven, ko je država lahko izpolnila zahtevne kriterije Evropske unije. Enako velja za devetdeseta leta. Dialog med vlado, industrijo in sindikati je bil produktiven.
Tudi dejstvo, da sedanja opozicija vladajoči koaliciji ni pretirano nagajala z orodji, ki so opoziciji na voljo, ni zgodovinsko. Dodati pa velja, da je v podobnih okoliščinah opozicija, ki jo je v prejšnjem mandatu vodil sedanji premier, storila vse, da bi Pahorjeve reforme padle.
Da bi razumeli zgodovinski pomen sedanjega varčevalnega paketa, se velja vprašati, ali je v prejšnjem mandatu, torej Pahorjevem mandatu, vladi vendarle uspel kak preboj. Obstaja nekaj točk - ne prav veliko sicer, v sedanjem kontekstu pa lahko izpostavimo eno. Pahorjeva vlada je občutno povišala količino denarja, namenjeno znanosti in razvoju. Hkrati je sistem postavila tako, da bi bil denar, namenjen znanosti in razvojnim projektom, porabljen bolj učinkovito. Postavitev okvira, v katerem znanost dosega pomembne družbene učinke, je tek na dolge proge in ne daje hitro vidnih rezultatov. Nič spektakularnega se ob tem ne zgodi. Vendar so merilne naprave organizacije OECD zaznale, da v Sloveniji prihaja do pomembnih sprememb. Kurz se je spremenil. Nastajal je dober temelj za razvoj države, za prehod v družbo, temelječo na znanju.
Vrnimo se k zgodovinskim dimenzijam varčevalnega paketa. Dogovor med sindikati in vlado predstavlja zgolj enega v nizu dogovorov, ki smo jim lahko začeli slediti že v devetdesetih letih. Gre za pomembno etapo, ki pa sama po sebi ni zgodovinska. Za zgodovino je v bistvu bolj pomembno to, da sedanja koalicija odpravlja enega redkih pomembnih dosežkov Pahorjeve vlade, torej odločitev o usmeritvi v družbo, temelječo na znanju. Opozorila dekana ekonomske fakultete Dušana Mramorja, zapisana v prejšnji številki Sobotne priloge, niso imela učinka. Avtorjeva opozorila so bila opremljena z izračuni in podkrepljena z dejstvom, da Mramor kot nekdanji finančni minister zelo dobro razume številke, zapisane v proračunske tabele. Iz tabel je razbral, da univerze in znanstvene institucije čaka neznosno obdobje, ko niti teoretično ne bodo mogle privarčevati toliko, kolikor zahtevajo proračunski dokumenti.
Zakaj se je to lahko zgodilo? Odgovor je enostaven. Ljudje, ki se ukvarjajo z znanostjo in razvojem, nimajo vzvodov, s katerimi razpolagajo sindikati, niti nimajo razvejenih omrežij, ki bi zagotavljala ekonomsko ali politično moč. Nimajo vplivnega neformalnega lobija in nimajo proračunskega denarja, s katerim bi plačali registrirane lobiste. Odločitev, kaj bo vladajoča koalicija počela z znanostjo in razvojem, ni rezultat vektorske vsote iger družbene moči, pač pa je odvisna od tega, koliko vlada razume dolgoročne svetovne trende in umeščenost Slovenije v svetovni kontekst. Odločitev za podporo znanosti in razvoju ne prinaša popularnosti. Najboljši primer je Gregor Golobič, nekdanji minister za znanost, ki je v največji meri sprožil spremembo kurza prejšnje vladajoče koalicije. Njegova možnost, da politično preživi, se je z vsakim mesecem, ko je izboljševal položaj znanstvene in razvojne sfere, zmanjševala. S političnega prizorišča sicer ni izginil zato, ker je izboljšal status znanosti. Dejstvo pa je, da volilno telo enostavno ne nagrajuje takšnih prebojev, četudi so dolgoročno izjemno koristni za skupnost kot celoto.
Dneve okrog 9. maja 2012 si torej velja zapomniti predvsem zato, ker se je vladajoča koalicija v tem času odrekla usmeritvi v družbo, temelječo na znanju. Pogled na rokovnik predsednika vlade bi razkril, da se je država tej usmeritvi odpovedala v tednu, ko je predsednik vlade obiskal Berlin. Mimogrede, o družbi, temelječi na znanju, je poleti 2006 v uvodniku za revijo Science pisala doktorica fizike in kvantne kemije Angela Merkel. Nekaj mesecev pred tem je postala nemška kanclerka. Za eno najbolj uglednih znanstvenih publikacij na svetu je pisala že leta 1998 kot ministrica za okolje. Pisala je o pomenu znanosti za trajnostni razvoj.
In kaj je leta 2006 predlagala Angela Merkel? Zdelo se ji je pomembno (naš predsednik vlade bi rekel zgodovinsko), da obstaja tudi resen dialog med politiko, industrijo in znanostjo. Ta del lekcije se je med prevodom izgubil.
