Tiskane izdaje
Smo v velikem finalu in do sobote naj bi bilo znano, ali bo Slovenija dobila Janševo vlado ali ne. V zadnjem mesecu je bilo toliko presenečenj, da se – šaljivo rečeno – ljudje najbrž ne bi čudili, če bi predsednik države za mandatarskega kandidata predlagal Desmonda Tutuja, Desusu pa predlagal, naj svojega predsednika za uspeh koalicije zamenja z Nelsonom Mandelo. Pravo vprašanje seveda ostaja, zakaj bi se kdo v podaljških političnega »driblinga« sploh potegoval za oblast v državi, ki jo je v komaj letu dni treba nepopularno »osušiti« za osemsto milijonov evrov. Čeprav so motivi raznovrstni, bi moralo prevladati načelo demokratičnosti in formalnosti: če Janša za razliko od Jankovića namreč lahko sestavi vlado, naj to stori. Tudi predsednik države ne bi storil napak, če bi mu to žogo formalno podal, ne glede na to, da bi mu bilo na osebni ravni zaradi tega slabo.
Jutri se izteka rok in predsednik države bo povedal, kdo – oziroma ali sploh kdo – bo v drugo njegov kandidat za mandatarja. Če predsednik Türk ne bi predlagal Janše, z argumentom, da je v sodnem postopku, bi, čeprav je to res, zagrešil nedoslednost, kajti ta okoliščina ga ni motila pri Jankoviću. Ponarejanje dokumentov o Türku je resen argument, toda predsednik bi formalno moral upoštevati pravila države in Janši (čeprav s stisnjenimi zobmi) priznati legalnost, ki izvira iz volilnega rezultata.
To na drugi strani seveda pomeni zahtevo po enakem standardu politične kulture pri Janši. Avtor teh vrstic niti za trenutek ne dvomi, da bo Janša tako ali drugače spet poskusil zadovoljiti svoje apetite pri pravosodju, tožilstvu, neodvisnih preiskovalnih organih, po medijih itn., kar mu je spodletelo med letoma 2004 in 2008. V tem je njegova zgodba preizkušeno podobna Ezopovi zgodbi o žabi in škorpijonu, ki plavata čez reko. Nauk zgodbe je, da škorpijon žabo piči, čeprav zato utone – ker tak pač je. Tu se bo pokazala doslednost Viranta in njegove stranke, ki je trdila, da bo Janši glede državotvornih resorjev postavila enake zahteve, kakor jih je Jankoviću.
Ne to, da je taktiziral in končno zavrgel koalicijo z Jankovićem, doslednost pri vztrajanju, da tudi Janševa stranka zaradi načelnih razlogov ne sme dobiti notranjega, pravosodnega in finančnega ministrstva, bo Viranta in njegovo listo bodisi legitimiralo bodisi dokončno razkrilo.
Kar zadeva Slovenijo, je odgovor na vprašanje, ali si Janšev izziv lahko privošči, povsem jasen: ne le da si ga lahko privošči, pravzaprav je celo prav, da ga sprejme v vsem obsegu in globini, kajti vzroki za nastalo stanje so skupni in niso le krivda nekaterih političnih akterjev. Kar zadeva Janšo osebno, je izkušnja iz neuspelih afer čista lopata, zadržanih depeš iz zgodbe o Patrii in mnogih drugih precej jasna. Tudi kar zadeva medije, ki jim vedno znova napoveduje labodje speve, ni nikakršnih neznank: zanesljivo prihaja čas turbulenc in nova desnosredinska vlada se bo že znanim napakam izognila le, če bo Virant ob Janšo postavil enak meter kakor ob Jankovića.
Če tega ne bo storil, in to bo kmalu jasno, bo ob razrezu Slovenije to pomenilo še nižjo ceno od skorajda že stečajne.
