Tiskane izdaje
Poslovno javnost je v ponedeljek presenetila vest, da bosta Slovensko industrijo jekla – Sij junija zapustila oba člana uprave, Igor Malevanov in Denis Mancevič. Iz osebnih razlogov! Z enakim pojasnilom je odstopil še nadzornik Tomaž Stare, menda neodvisno od dogajanja v upravi, že januarja pa dotedanji šef Sija Anton Černih.
Kadrovske spremembe se vrstijo tudi v odvisnih družbah. Kaj se torej dogaja v naši največji jeklarski skupini, ki je od leta 2007, ko je prešla v večinsko rusko last, z obsežnimi vlaganji uspešno nadaljevala svojo preobrazbo iz umazanega grdega račka v izvoznega laboda, tako da se je zadnje čase uvrščala med najbolj uspešne in ugledne družbe pri nas?
Uradna pojasnila v jeklarski skupini so skopa, neuradno pa je mogoče izvedeti, da so v ozadju menda razhajanja z lastniki – rusko družino Zubitski. Kot kaže, je eden od bratov Zubitski, ki sploh ni član nobenega organa družbe, v zadnjem obdobju začel pretirano vmešavati v poslovanje jeklarske skupine mimo vseh pravil korporativnega upravljanja.
Šušlja se, da o vsem odločajo le še lastniki, da se pritiska na stroške in celo da bi lahko ustavili nekatere naložbe. Nič kaj dobra popotnica za skupino, ki zaposluje sedem tisoč ljudi, od tega pet tisoč v Sloveniji. Še posebno pomemben delodajalec je na Koroškem in na Jesenicah.
Primer Sija, ki se je v prvem desetletju ruskega lastništva uspešno razvijal in rastel, znova dokazuje, kako pomembno je za podjetje, kdo so lastniki in kako upravljajo družbo.
Ena od ekonomskih teorij pravi, da je delničar družbe kralj, saj da mora biti poslovanje podjetja usmerjeno zgolj v zviševanje dobička za lastnike. A celo nekateri najbolj goreči privrženci te teorije so se po zadnji finančni in gospodarski krizi odmaknili od teh stališč, saj je praksa pokazala, kam lahko vodi takšno kratkoročno razmišljanje.
Glede tega je prav prejšnji teden pomembno odločitev razglasilo tudi vrhovno sodišče, ki je presodilo, da celo v enoosebni družbi, kjer sta lastnik in direktor ista oseba, zadnja ne sme prosto razpolagati s premoženjem družbe, ampak mora poslovati vestno in pošteno v korist ciljev družbe.
Sicer se utegne zagovarjati za zlorabo pravic ali položaja. To pa med drugim pomeni, da podjetij ni dovoljeno voditi po domače v lastno korist, ampak je treba spoštovati pravila korporativnega upravljanja.
Lastnik dela ali celotnega podjetja je vanj res vloži svoj kapital, zato ima nedvomno pravico do upravljanja naložbe in do določenega donosa na svojo investicijo, ki ga običajno prejema v obliki dividende. A lastnik že dolgo več ne velja za edinega deležnika družbe, ampak je pri tem treba upoštevati tudi zaposlene, dobavitelje, upnike, lokalno okolje ...
Vedno znova se potrjuje, da je mogoče dolgoročno rast družbe in s tem povečevanje vrednosti tudi za lastnika dosegati le z odgovornim obnašanjem do vseh deležnikov podjetja, ne pa z upoštevanjem le enega. Sij je bil v zadnjih letih dober zgled tega, le upamo lahko, da zdaj ne bo postal še slab.
