“Nujno” je nova črna

Zakonodajni postopek sicer ni zelo komplicirana zadeva. Zakoni se sprejemajo v treh fazah ali branjih, pri čemer prva faza pomeni objavo predloga zakona v parlamentarnem informacijskem sistemu, kjer ga lahko preberejo vsi poslanci, v drugi (najpomembnejši) fazi razprava poteka v pristojnih odborih, kjer obravnavajo posamezne člene, v tretji fazi pa o zakonu razpravlja celoten državni zbor, ki potrdi morebitne spremembe posameznih členov ter na koncu še zakon v celoti. Tu so sicer še proceduralne podrobnosti, a načeloma je to to.

Vsaka od faz poteka na ločeni seji. Po eni strani zato, da v premoru med fazami lahko predlagatelji (navadno je to vlada, ni pa nujno) upoštevajo predloge in sklepe iz razprave ter preverijo skladnost nove različice predloga z obstoječo zakonodajo. Po drugi strani pa zato, da lahko poslanci, ki navadno na isti seji obravnavajo več aktov v različnih fazah postopka, o slednjih kompetentno razpravljajo. Verjetno ste se ta hip zgolj kislo nasmehnili, pa vseeno. Izjema je nujni postopek, kjer z vsemi tremi fazami opravijo na isti seji.

Marsikdo poreče, da kriza ogroža varnost in delovanje države. A če malo pogledate okoli, vidite, da tudi reševanje krize ogroža varnost in delovanje države, sploh glede na to, da tako v Sloveniji kot v Evropi oblastniki še vedno tavajo v temi in niti približno ne vedo, ali je tisto, kar se svetlika v daljavi, luč na koncu predora, ali pa morda vlak, ki se približuje z vso hitrostjo. Skratka, sprejemanje protikriznih zakonov po nujnem postopku, kot smo ga videli v tednu, katerega konec držite v rokah, ni nič drugega kot izogibanje resni parlamentarni razpravi in nadzoru zakonodajne nad izvršno vejo oblasti. To slednje je zadnje čase sploh zelo v modi. Kot da je »nujno« postalo nova črna.

Vlada že ve, kaj dela, pravijo njeni podporniki. Če vlada res ve, kaj dela, potem bi si parlamentarne razprave morala naravnost želeti. Sploh ob tako krotki in – po novem – medsebojno sprti opoziciji. Slednja namreč v tem mandatu ne posega po resnih instrumentih opozicijskega nadzora, pa tudi kadar se opogumi, se prepogosto spotakne ob proceduralnih pravilih ali koalicijskih debatnih taktikah.

Izredne seje, interpelacija, obstrukcija in drugi postopki so poslovniško določeni in njihova uporaba sama po sebi nikakor ne more biti sporna. Res je, da so bili v prejšnjih mandatih pogosto zlorabljeni, a to ne pomeni, da po novem ne smejo biti niti uporabljeni. Razlika med odgovorno in neodgovorno opozicijo ni v tem, ali uporablja s poslovnikom določene postopke nadzora, marveč v tem, kako jih uporablja.

Če kdaj, potem je v kriznih časih nujno, da se vprašamo, kje smo in kam gremo. Če naj bi bila ta država res naša skupna, potem je edino prav, da se o ključnih stvareh pogovorimo. Tako nekako, kot se o pokojninski reformi pogajajo vlada in sindikati. Je že res, da padajo hude besede, a te vsaj padajo in imajo učinek, saj obe strani prilagajata stališča in pogoje. Pri Slovenskem državnem holdingu (potrjen je bil v petek) in slabi banki (o njej bodo glasovali v torek) pa je celoten postopek zgolj farsa z vnaprej znanim izidom glasovanja in brez vnaprej znanih posledic za reševanje krize.

Slednja je nastala tudi zato, ker so odpovedali nadzorni sistemi na več ravneh. In dokler se bo vlada obnašala, kot da je parlamentarni nadzor odveč, opozicija pa se bo s takšno vlogo vsaj pasivno strinjala, toliko časa ste lahko prepričani, da krize ne bo konec.