Tiskane izdaje
Splošno je znano, da je omejevanje svobode odločanja nepriljubljen ukrep, ki predvsem na mlade deluje zelo nestimulativno. Krčenje izbire v razmerah tržnega gospodarstva je neumno, ker je marketinško neprivlačno. Danes od države nihče več ne pričakuje, da bo ljudi usmerjala pri izbiri tržnih produktov. Ta naloga je prepuščena posameznikom, ki so večinoma dovolj ozaveščeni, da vedo, kaj delajo. Država jim ne pomaga, če jih pri njihovih odločitvah omejuje, ampak jih s tem le odvrača od zaželenega cilja.
Ljudje imamo v življenju različne situacije, ki jih državni uradniki pri pisanju zakonov težko v celoti predvidijo. To je eden od glavnih razlogov, zakaj je težko napisati dober zakon.
Zadnja pokojninska reforma je z uvedbo skladov življenjskega cikla, ki so z naložbenimi tveganji prilagojeni starosti varčevalcev, uvedla pozitivno novost pri dodatnem pokojninskem zavarovanju. Kot tako so jo sprejeli tako upravljavci skladov kot tudi zavarovanci. Če je zakonodajalec pri bolj razvejeni pahljači naložbenih možnosti zadel žebljico na glavico, ga je spet polomil, ko je prišel v skušnjavo, da bi z omejevanjem pospešenih izplačil ljudi prisilil v prejemanje doživljenjske rente.
Tako imenovane turbo rente so bile zaradi možnosti kratkoročnih izplačil v večjih zneskih sicer povračilni udarec za visoko obdavčene enkratne dvige, vendar statistike kažejo, da so bile med ljudmi daleč najbolj priljubljena izbira. Iz letnega poročila pokojninske družbe A je razvidno, da se je v preteklih letih večina varčevalcev odločila za eno od pospešenih izplačil, ki bodo za privarčevane zneske nad 20.000 evrov na voljo le še do začetka prihodnjega leta. Izraženo v deležu sredstev rentnega pokojninskega sklada so turbo rente znašale 66-odstotni delež, medtem ko se je zanje odločilo kar 80 odstotkov vseh varčevalcev drugega pokojninskega stebra. Ker je povprečni znesek privarčevanih sredstev novih upokojencev znašal okroglih 10.000 evrov, kar pomeni doživljenjsko mesečno rento v višini 55 evrov, je logično, da se je večina, predvsem tistih z nižjimi privarčevanimi zneski, v glavnem odločila za kratkoročnejša, a višja izplačila.
Tudi če je bilo vodilo pri omejevanju pospešenih rent dobronamerna skrb za standard zavarovancev po upokojitvi, je utemeljen komentar enega od finančnih svetovalcev, ki je ukrep države primerjal s ponudbo voznega parka v socializmu, ko smo imeli na voljo le fičke in stoenke, kar se ni izkazalo za uspešen poslovni model. Bolje je, če se država vzdrži odločanja o tem, kaj je za državljane pametno in kaj ne, ker ljudje nismo tako neumni, kot si državni uradniki morda mislijo.
Resnici na ljubo je imel ukrep poleg odvrnitvenega učinka tudi pozitivni stranski učinek; upravljavci pokojninskih skladov so si začeli prizadevati, da bi izgubljeno možnost nadomestili z novimi produkti in nižanjem upravljavskih stroškov, da bi tako vzbudili večje zanimanje varčevalcev. To je bila od nekdaj težka naloga, država z dodatnimi restrikcijami pa jim je delo le še otežila.
