Le skupaj se lahko izognemo revščini

Civilizacija drvi v večplastno krizo in se ne ustavlja, napetosti se stopnjujejo, države se oborožujejo, odpadki se kopičijo, led se topi, nespoštovanje naravnih zakonitosti se nam čedalje pogosteje maščuje z vremenskimi katastrofami, milijoni ljudi izgubljajo možnosti preživetja in se odpravljajo na pot. Tudi k nam.

Na drugi strani so milijoni, ki v tem tednu protestirajo ali čistijo svoje države, in zahtevajo povsem drugačen razvoj. V večinoma brezplodnih pogovorih od 1992 naprej politiki niso bili sposobni oblikovati bolj konkretnih ukrepov za spodobno preživetje otrok in vnukov. Emisije toplogrednih plinov se že dve leti povečujejo, porabljamo rekordne količine virov, še naprej polnimo morja s plastiko, pozidavamo pridelovalne površine, druge spreminjamo v puščave s pesticidi in umetnimi gnojili, požigamo gozdove, izsušujemo močvirja, onesnažujemo vodo, tla in zrak, vsak dan zelo neučinkovito skurimo milijone sodov nafte.

Novo je to, da je tudi v bogatem svetu vsak že doživel ali vsaj slišal za učinke vremenskih katastrof, videl tujerodne komarje in številne rastline, se zavedel posledic čezmerne uporabe plastike, ki je skoraj ne predelujejo. Znanost je vse to napovedala že pred desetletji, a je nihče ni poslušal, vse se je zdelo tako oddaljeno. Zdaj pa je časa zmanjkalo. Vi boste umrli, preden bodo prišle najhujše posledice podnebnih sprememb, mi in naši otroci pa jih bomo moralipretrpeti, so politikom že večkrat zabrusili otroci, ki so jih povabili na podnebna zasedanja, tudi Greta Thunberg.



Do Grete otroci na dejanske podnebne politike držav niso imeli skoraj nobenega vpliva. Aplavz so že dobili, to pa je bilo tudi vse. Z Greto je drugače, z njenim protestiranjem ob izostankih iz šole se je poistovetilo na milijone mladih in starejših. To ji daje moč, ploskajo in skandirajo ji protestniki, politiki pa ne več, raje vrtajo vanjo z vprašanji, bojijo se namreč za svoje položaje. Zdaj gre zares. Napletanje o krasni zeleni prihodnosti in številnih novih službah ne vžge več, gre za preživetje, to je gotovo najhujša kriza človeštva doslej.

Vladam ni več tako lahko krmariti med interesi. Prej so preprosto poslušale, kaj jim naročajo korporacije. Konkurenčnost, BDP, rast, trgovina, dobički, to so teme. Zdaj jim tisoči ljudi na ulicah kričijo, da nimamo drugega planeta, da kapitalistični sistem pospešuje podnebne spremembe, da gozdovi gorijo za dobičke peščice in v škodo vsega človeštva in da na izropanem planetu ni gospodarstva. Pa še trkajo na njihova čustva, ko pravijo, da bodo težko živeli tudi njihovi otroci.

Koga v času razplamtelih trgovinskih in drugih vojn bolj poslušati? Je bolje kupiti še nekaj orožja in ograj ali vložiti v projekte razvoja čistih tehnologij za proizvodnjo energije? To bo nujno, sicer bomo vse v prihodnje kupovali od Kitajske, od sončnih do vetrnih in jedrskih elektrarn, pa še električnih avtomobilov in baterij. Le s sodelovanjem in spoštovanjem se lahko izognemu razpadu civilizacije, norim odzivom kakega populista in revščini, tudi tu, kjer smo.