Tiskane izdaje
Slovenci in drugi Evropejci imamo sicer v kolektivni spomin in DNK zapisano, da je inflacija nekaj slabega, uničujočega - a po letih deflacije, zategovanja pasu in zapiranja denarnic je zdaj spodbuden podatek, da je letna rast cen v državah z evrom najvišja v zadnjih treh letih. Še lani spomladi je po evrskih krajih pustošila deflacija, ki je zacementirala tudi negativne obrestne mere.
Zdaj imamo torej spet nizko, dobro inflacijo, državljani spet trošimo več in ta dosežek je najočitnejši v kombinaciji z drugim aktualnim podatkom, da ima območje z evrom zdaj tudi najvišjo gospodarsko rast po močno kriznem letu 2011. Res je, Evropska centralna banka pod vodstvom Maria Draghija in tudi prej ni vedno opravila domače naloge, a zdaj so njeni ukrepi, usmerjeni v višjo rast in proti deflaciji, očitno začeli učinkovati.
Jasno, med državami so razlike. Nemčiji in tistim, ki najbolje izkoriščajo pravila igre, gre gospodarsko odlično, drugim, tudi nam, pa prav dobro in dobro. Približujemo se vrhu gospodarskega cikla, smo na levi strani vala, ko se pozitivni trendi dvigajo, rasti pa (še) ni videti konca. A gospodarski vzponi in padci so zakonitost sodobnega kapitalizma, pri tem se na drugi strani Atlantika spet zelo močno napihujejo finančni baloni nove krize.
Zato moramo biti pozorni, pripravljeni na prihodnje izzive. Pred desetletjem smo imeli v Sloveniji še ugodnejše gospodarske kazalnike in vlado, ki je o reformah le pompozno govorila, izvedla pa jih ni, nič ni privarčevala v dobrih časih. Tudi zato je bil krizni padec leta 2009 in pozneje tako globok in dolg. Takrat smo imeli še veliko manevrskega prostora in nizek javni dolg, tega bonusa ni več. Tudi sedanja vlada je v obdobju gospodarskega vzpona zamudila, prespala zlati čas za temeljitejše, v prihodnost usmerjene reforme. A če kdaj, je zdaj, ko nam gre relativno dobro, čas zanje. Te lekcije se naša politika vseh barv ni učila.
