Tiskane izdaje
Demonstracije, ki jih bo v ponedeljek sprožila civilna iniciativa v Mariboru, sindikati, javni uslužbenci, študenti, upokojenci pa jih bodo sredi novembra nadaljevali v Ljubljani, bodo gotovo imele močno politično konotacijo. To bo javna nezaupnica vseh nezadovoljnih z vladajočo koalicijo in njenim spopadanjem z ekonomsko krizo, ki nas tolče že četrto leto. Država ječi pod ekonomskim razsulom, vlada pa nanj odgovarja prepočasi, premalo odločno in ponekod tudi napačno. Napaka je bila storjena na začetku.
Namesto da bi se koalicija v dobri veri pogovorila z vsemi družbenimi skupinami, kot to počnejo države evropskega severa, kjer bi skupaj zakoličili smer in globino potrebnih varčevalnih ukrepov in s tem prihodnjo podobo (socialne) države, je raje šla po poti torijevskega obračunavanja s sindikati, po poti lova na čarovnice v javnem sektorju, po poti sankcioniranja in zastraševanja javne sfere, žaljenja kulturnikov in javnih univerz. Ob tem pa je kot v posmeh vsem kritikam odpirala ideološke teme in kadrovala v svoje kabinete. Zdaj se bo morala odločiti; če bo nadaljevala v začrtani smeri, jo čaka vsaj en referendum, s tem pa začetek njenega konca.
Vlado je pri republikanskih strategijah vladanja mogoče nekoliko razumeti. V prejšnjem mandatu, ko so kot domine padle vse reforme, se je pokazala nepripravljenost sindikatov na strukturne spremembe in njihovo bolestno branjenje ozkih interesov lastnega članstva, čeprav s tem ogrozijo interese vseh drugih družbenih skupin, še posebno mladih. Tudi sindikati bodo morali državljane - tako kot koalicija s svojimi nadaljnjimi potezami - prepričati, da delujejo v skupno dobro. Ob vladi, ki živi v slonokoščenem stolpu, so protesti legitimni, ne pa tudi blokada reform. Država se mora premakniti. Kam se bo nagnila, bo pokazala novembrska lekcija z ulice.
