Lekcije iz Postojne

Nekaj dodatnih tisoč evrov za zavarovalno premijo ne bi smelo biti težava za bolnišnico, ki je ustvarjala presežke.

Objavljeno
31. maj 2017 22.53
tre*operacijski blok
Jan Bratanič
Jan Bratanič
Letošnje leto je postreglo s kar nekaj lekcijami o slovenskem zdravstvu. Afera z žilnimi opornicami nas je, denimo, poučila, da je slovenskim bolnišnicam pogosto malo mar, koliko denarja ponikne v posredniških verigah. Delovanje odgovornih v bolnišnicah je skregano z neko osnovno poslovno logiko. Ta bi med drugim zahtevala iskanje načinov za zmanjševanje nepotrebnih stroškov, kamor lahko brez vsakega dvoma prištejemo petkratno preplačilo medicinske opreme. Ali pa ustrezno zavarovanje za primere odškodninskih tožb.

Tu pridemo do primera postojnske bolnišnice, kjer so slepo sledili priporočilom ministrstva in si zatiskali oči pred novo realnostjo na trgu zdravstvene oskrbe. Zavarovanje pred odškodninskimi tožbami do višine 50.000 in nekaj evrov pač ne more zadostovati v svetu rastočega števila odškodninskih tožb in tudi odškodninskih zahtevkov, ki plezajo na raven bolj razvitih sosedskih držav. V Avstriji, na Češkem in drugod v Evropi so tako rekoč vse bolnišnice zavarovane pred odškodninskimi zahtevki, ki presegajo milijon evrov.

V Postojni danes obljubljajo, da se bodo zavarovali za 500.000 evrov, a postavlja se vprašanje, zakaj se niso že prej. Tistih nekaj tisoč evrov višji izdatki za zavarovalno premijo na leto ne bi smeli predstavljati prevelike težave za bolnišnico, ki je v šestih letih ustvarila skoraj milijon evrov presežkov.

Reševanje postojnskega primera zapleta pri porodu, v katerem je bilo družini in invalidnemu dečku prisojenih dobrih 850.000 evrov odškodnine, bi potekalo s precej manj zmede in kazanja s prstom v iskanju krivcev za nastali položaj. Položaj, ki je na koncu privedel do nekajdnevne blokade tekočega računa bolnišnice in špekulacij, da bodo morali v Postojni zaradi visoke odškodnine odpovedovati operacije ali izvesti vsaj reprogram svojih investicij, med drugim v urgentni center.

Vsi ti zapleti bi bili še razumljivi, če bi bila sodba nenadna in nepričakovana. Vendar ni bila. Sodni postopek je trajal devet (!) let, dovolj dolgo, da so v tem času tisoči začeli in dokončali osnovno šolo. Nesrečni dojenček je danes fant, star 12 let. Če je morda še mogoče zagovarjati argument, da pred leti ni bilo oprijemljivih indikacij, kakšna bi lahko bila odškodnina, je njena višina znana že vse od sodbe korpskega sodišča aprila lani.

V bankah, podjetjih in bolnišnicah po svetu poznajo instrument, ki se mu reče rezervacija. Ko neko podjetje bije večletni boj na sodišču, mora biti pripravljeno na možnost, da bo ta boj izgubilo in bo prisiljeno plačati zajetno odškodnino. Poglejmo samo razvpiti dizelgate. Če se je Volkswagen še nekaj časa otepal obtožb, se je hkrati že pripravljal na kazen in v ta namen pripravil 18,2 milijarde evrov rezervacij - zavarovanja za primer, ko pretentaš svet z lažnimi podatki o škodljivih izpustih, pač ni. Zavarovanja za odškodninsko odgovornost v zdravstvu pa obstajajo in so ob odsotnosti sistemskih rešitev verjetno najboljši možni način za preprečitev nastanka položaja, v katerem so se znašli v Postojni.