Lepo, če bi šlo

Začnimo s špekulacijo. Je naključje, da je imel predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker svoj evropski združitveni govor tik pred nemškimi parlamentarnimi volitvami, novi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je maja najprej doma ugnal »evropskega zmaja« v podobi Marine Le Pen in zdaj vidno hlepi, da bi se čim prej dokazal tudi kot rešitelj Evrope, pa svojega samo dva dni po njih?

Ker se v politiki, vsaj v tisti »veliki«, nič ne zgodi z danes na jutri, sta oba zelo verjetno računala na novi evropski optimizem, ki ga kažejo nekoliko boljši gospodarski trendi in začasno zaustavljena begunska kriza, pa tudi na bistveno drugačen izid nemških parlamentarnih volitev.

A se je, vsaj pri nemških volitvah – to pa ni več špekulacija – zasukalo krepko drugače od pričakovanj. Kanclerka Angela Merkel je po njih bistveno šibkejša, kot je bila, zaradi poraza in odhoda socialdemokratov v opozicijo so Junckerjeve in Macronove ideje o bolj solidarni Evropi še nekoliko bolj v zraku, kot bi bile že sicer, z nemškimi liberalci (FDP) v zelo verjetni črno-zeleno-rumeni »jamajški« koaliciji Angele Merkel pa praktično nimajo možnosti, da bi se uresničile.

Pravzaprav je večina tistega, kar je Macron predlagal v svojih desetih točkah, v EU že kar nekaj časa »v obtoku«. To velja tako za skupni evrski proračun in finančnega ministra kot za skupno vojsko, zaščito zunanjih meja in centralizirano delovanje tajnih služb. Celo obdavčenje velikih koncernov, s katerim bi dodatno polnili evrski proračun, je približno tako stara želja kot krčenje bruseljske birokracije ali iz Bruslja vodena enotna azilska politika. Je pa res, da je francoski predsednik svojo ponudbo retorično zelo spretno zapakiral in v dobro premišljeni mešanici velikih in majhnih korakov vsakomur ponudil vsaj nekaj.

Za marsikoga, zlasti za tako nebogljene države, kot je Slovenija, ki same nimajo odgovora na nobeno izmed kritičnih evropskih tem, je Macronova Evropa morda celo vabljiva. Če bi nam novi francoski predsednik, pri katerem je treba nujno upoštevati, da je zelo dober govornik (kakšen politik je, bomo šele videli), lahko zagotovil, da bomo zanesljivo »notri«. In da bo takšna EU tudi v resnici nastala.

Kar pa je, vsaj za zdaj, samo pogojno mogoče. Macronu je po pisanju Le Monda jasno, da so nemški liberalci v vladi kanclerke Merklove zanj nočna mora. Zakaj, je takoj po volitvah lepo povedal šef FDP Christian Lindner, ki hoče biti novi nemški finančni minister. Da bi Nemci vplačevali milijarde v skupni evrski proračun, iz katerega bo Francija potem financirala svoj »državni konzum«, Italija pa »kompenzirala« vse napake gospoda Berlusconija, je »povsem nepredstavljivo«. Tu je za nas »rdeča črta«.

Nič novega, bi lahko rekli. Niti Merklova nikoli ni bila naklonjena nobeni »transferni uniji«, z Lindnerjem in liberalci, brez katerih ne more sestaviti vlade, pa se bo zdaj lahko sklicevala še na njegovo »rdečo črto«. Seveda se bosta Pariz in Berlin, ker gre Evropi zelo na tesno, tudi v prihodnje trudila čim bolj zbližati. Vendar se v EU, žal, še vedno vse začne, predvsem pa konča, pri denarju.