Tiskane izdaje
Pravzaprav ni nič nenavadnega, da smo ljudje poleti na splošno bistveno bolj zdravi. V času, ko ni mraza in ko je veliko manj viroz, si, posamično, partnersko ali skupinsko, družinsko, vzamemo čas za oddih, za posvečanje sebi in svojim bližnjim. Ne smemo pa seveda dovoliti, da bi nam priprava na potovanje povzročila več stresa in požrla več živcev kot običajni prenatrpani delovniki.
Ker je predolgo trajajoče in preslabo obvladano krizno obdobje pustilo nadvse različne odtise tudi na družinskih proračunih, pravzaprav ni nič nenavadnega, če podatki kažejo, da bo slovenstvo še najbolj množično dopustovalo in počitnikovalo – doma. To pa samo po sebi ni prav nič skrb vzbujajočega. V tej naši majli deželi, ki z nepojmljivo čarobno raznolikostjo flore in favne ter nenehnega čudenja vredno pestrostjo reliefnih danosti kar sama kliče po raziskovanju in odkrivanju vedno novih skritih lepot, je, preprosto, lepo. Lepo je biti tu, seveda pa je lepo pogledati tudi onkraj njenih meja – a včasih se največje lepote skrivajo tako blizu, da jih človek, žal, pozabi ceniti, saj se mu zdijo samoumevne.
Zato lahko rečemo le: lepo je biti. Kjerkoli. Si oddahniti od bremen in si privoščiti oddih, si napolniti baterije, okrepiti zdravje, si nabrati moči za nove izzive. Teh, to vemo vsi, ne zmanjka nikoli.
Tak odklop, če je celovit in če si človek po nepotrebnem ne začne nalagati dodatnih bremen, je lahko povsem primerljiv nadomestek za velnes, razlika je le, da je za enega treba odšteti veliko, drugi pa je tako rekoč brezplačen. Treba se je znajti in iti naprej, vztrajati, uživati in si prizadevat za dobro. Bolj ko bo takšno razmišljanje razširjeno, hitreje se bo Slovenija lahko premaknila na pravo razvojno pot, ki narodu po »zaslugi« slabih političnih usmeritev ne bo več prinašala eksistenčne kalvarije, kakršna se, med drugim, izkazuje tudi v podatkih OECD, kjer je v Sloveniji zaupanje v vlado od 2007 do danes na vrednostni lestvici strmoglavilo. In se približalo ničnosti, izraženi z zadnjim mestom na lestvici OECD.
A slovenska država se kljub temu po svojih najboljših močeh umešča v skupni evropski prostor, ki se je v zadnjega pol stoletja močno povečal, saj v unijski družini danes, resda v eksistencialno precej neprimerljivih pogojih, sobiva že okoli pol milijarde ljudi. Veliko med njimi je »obsojenih« na bivanje v precej manj zdravem in varnem okolju, kot je slovensko, ki v sebi skriva izjemni, na marsikateri ravni še vedno neizkoriščeni potencial.
Po drugi strani pa so »odgovorni« pri nas prav zaradi dobre okoljske umestitve nerazumljivo in nerazumno neskrbni pri varovanju prvinskosti biote in skrbi za njeno (pre)živetje. Poglejmo, denimo, zvočno in okoljsko onesnaženost v urbanih okoljih. Dokazano je, da prebivalci zahodnih držav EU vsako leto samo zaradi hrupa izgubijo več kot milijon zdravih let življenja; v Sloveniji pri oceni ogroženosti presegamo povprečje, torej je enako tudi pri posledicah.
Zato ne pozabimo, kako lepo je preprosto – biti. Naj se na to spomnijo tudi tisti, ki odločajo, v kakšnem okolju in v kakšnih okoliščinah živimo danes in kako bodo živeli naši zanamci.
