Letele bi varnostne glave

Kaj bi se zgodilo, če bi ameriški predsednik Barack Obama na mizo v Ovalni pisarni dobil poročilo o ekstremističnih skupinah v ZDA? Gotovo bi v nekaj dneh in tednih na noge dvignil ves varnostni aparat. Kaj bi se zgodilo šele, če bi mu – bodisi v uradnem poročilu bodisi od najvišjih funkcionarjev, ki posredno ali neposredno skrbijo za njegovo varnost – sporočili, da je v njegovi bližini človek, ki se v prostem času druži s pripadniki desne ekstremistične skupine? Lahko vam povemo: letele bi glave. Za začetek bi predsedniku zamenjali celotno ekipo varnostnikov, nato pa bi sledili hitri in natančni kadrovski rezi v službi, pristojni za njegovo varovanje. Tam se ne bi ustavili: šli bi po varnostni lestvici navzgor.

Zdaj pa ta položaj – ko najvišji politični funkcionar dobi na mizo poročilo o ekstremistih in opozorilo, da ga vsak dan varuje nekdo, o katerem ne vemo, ali je njegova prostočasna dejavnost možna grožnja njegovi integriteti in varnosti – projicirajmo v Slovenijo. Zgodilo se ne bi nič. Še več, zgodilo se ni nič. Poročila so ostala v predalu.

Varnostnik, ki je javno simpatizer nasprotne politične opcije od premierove (in je torej lahko teoretično, ker ima vpogled v življenje varovane osebe, tudi »oko in uho« nekoga drugega) in ki je v prostem času v družbi z ljudmi, s katerimi se po svoji policijski funkciji nikakor ne bi smel? Najmanjši problem. Zaupamo tistim, ki so nam ga dodelili.

V tako razlago lahko privolimo. Nekdanji premier, ki je zdaj predsednik države, se s tem pač ne obremenjuje. »So what«, bi lahko strnili njegov odgovor. A če je že njemu vseeno, bi pričakovali, da resni instituciji, kakršna je Policija, ni. Njeni vodilni so v celoti odgovorni, da se nikomur iz političnega vrha, še posebno premieru, ki ima daleč največjo moč v državi, ne skrivi las na glavi. Da sta tudi predsednik parlamenta in države varnostno lahko popolnoma brez skrbi. To pa zahteva, da so tisti, ki so večino dneva ob njihovi rami, tako rekoč brezmadežni. Izobraženi in izurjeni na svojem področju, vsaj javno politično nepristranski in da o njihovi integriteti ni niti najmanjšega dvoma.

V Ozadjih danes razkrivamo, da Policija ni znala, smela ali zmogla rešiti problema enega samega varnostnika, o katerem je širši krog ljudi vedel, da ga pri pomembnejših predstavnikih države ne bi smelo biti. Že samo zato, ker je bil večkrat v družbi ljudi, ki jih državni varnostni organi zaznavajo kot nevarne. In če je to vedelo veliko ljudi, so to vedeli tudi v pristojni agenciji in gotovo tudi na Policiji. Ukrepal ni nihče. Kot niso ukrepali bivši in sedanji notranji ministri, premieri, direktorji policij, ko so jih seznanjali s stanjem pri nadzoru ekstremističnih skupin. Edini, ki je zmogel narediti vsaj majhen korak naprej, je bil prejšnji predsednik države, ki je ob primopredaji sedanjega še zadnjič opozoril, da gre za resne stvari.

Verjamemo, da je velika večina tistih, ki varujejo naš državni vrh, popolnoma neoporečnih. Če bi bi bili šef države, premier ali predsednik parlamenta, pa zaradi razpok, o katerih pišemo, vseeno ne bi popolnoma mirno spali.