Tiskane izdaje
Ukrepi in pravila o letenju so se v svetu letalstva vedno sprejemali zaradi tragičnih nesreč. Da vsaka šola nekaj stane, torej še najbolj velja za tiste, ki silijo med oblake. Letenje v vseh možnih oblikah že dolgo ni le prostočasna aktivnost hrabrih posameznikov, ampak je poleg najsodobnejših oblik transporta tudi zaslužkarska dejavnost.
Prepoved komercialnega letenja za padalce in zmajarje je bila pričakovana zaradi menda ravno tako pričakovane nesreče na Barju, saj so kolegi lastnika nesrečnega balona večkrat prijavili odgovornim zaradi njegovega načina dela in letenja. Toda prepoved komercialnega letenja z varnostjo tandemskih poletov ali varnostjo padalskih ali zmajarskih poletov nasploh pravzaprav nima nič. No, morda bo spodbudila dejavnost na črno.
Kdor koli je že na agenciji za civilno letalstvo sprejemal odločitev, ki lahko finančno stisne kakšnih 50 imetnikov licence tandemskega pilota, od teh pa desetim komercialno letenje pomeni edini vir prihodkov, zagotovo ni upošteval statistike nesreč tovrstnih poletov.
V dobrih dveh desetletjih sta bili nesreči dve, medtem ko številni neuki in neizkušeni posamezniki - kakor po pravilu tujci - padajo med aprilom in oktobrom na tla ko zrele hruške. Letos je bilo tovrstnih nesreč že več kot 70. Nesreč je toliko, da smo nanje še posebej v Zgornjem Posočju že tako imuni, da nas niti ne pretresejo več. Ironično pri vsem tem pa je, da zdaj namerava oblast očitno nadzorovati najbolj »varni« del letalstva, in ne tistega, kjer se nesreče dogajajo tako rekoč vsak dan. Gorski reševalci namreč postajajo padalski reševalci. Če pa bi bila prepoved res tako odločilna, zakaj je agencija potrebovala skoraj mesec dni, da je »prizemljila« še padalce in zmajarje?
Tovrsten drastični ukrep je torej povsem nesmiseln, če si odgovorni najprej ne odgovorijo, kaj so s prepovedjo sploh dosegli. Nesmiselno je tudi to, da zdaj piloti niti ne vedo, katera merila za opravljanje dejavnosti bodo sploh morali izpolnjevati. Birokracija je z vso neživljenjskostjo, kar jo premore, ubrala nasprotno pot: najprej je prepovedala letenje, o merilih pa očitno še melje v pisarnah. Že res, da je varnost na prvem mestu, toda v varčevalni ihti se je država odpovedala tudi prihodkom iz te dejavnosti, ki pa ne omejuje zgolj pilotov, ampak tudi del preostale turistične dejavnosti. V Sloveniji je po dostopnih podatkih približno 1500 komercialnih tandemskih poletov na leto, ki stanejo od 70 do 160 evrov.
Najlažja pot do rešitve bi bila najbrž ta, da država za uvajanje meril za nasvet vpraša kar pilote. Ti so sami dolga leta razvijali dejavnost, sami so skrbeli za večjo varnost in si medtem nabrali na tisoče ur letenja. Med njimi je veliko učiteljev letenja, tekmovalcev, testnih pilotov in svetovnih prvakov. Poleg tega pa nobena licenca ne bo pomagala, če pilot pred vzletom ne bo preveril vremena.
