Tiskane izdaje
Dolgo časa se je zdelo, da če smo po volitvah že nekako dobili vladno koalicijo, pa smo gotovo ostali brez opozicije. Na volitvah najmočnejša stranka se je pokazala za nesposobno sestaviti vlado, njen predsednik se je umaknil iz parlamenta in se dal izvoliti nazaj na županski položaj. Že v koaliciji dostikrat škripa, a se nazadnje, ko gre zares, vendarle toliko domenijo, da se izognejo razpadu. Opozicija pa je že vse od nastanka razcepljena in nezmožna dogovora in skupnega nastopa.
Tako ni presenetljivo, da je Borut Pahor zavrnil sodelovanje na sestanku levice, ki ga je za danes sklical Zoran Janković, vodja poslanske skupine SD Janko Veber pa je razlagal naokoli, da je edina prava levica v Sloveniji njegova stranka. Preprosto, Socialni demokrati so pobudo Pozitivne Slovenije razumeli kot poskus te stranke, da bi prevzela oziroma utrdila prednost na levici, ki da po vseh naravnih pravicah pripada njej.
Po drugi strani pa je Janković že malo obupal nad sabo in se je svojo opozicijsko vlogo namenil izvajati z županskega mesta. Po vsej verjetnosti je današnji sestanek sklical predvsem zato, ker ne on ne njegova stranka – pa tudi SD ne – ne znajo ponuditi odgovorov na vprašanja, ki mučijo volivce levice in presegajo problematiko gospodarskega zastoja in rasti. Kaj storiti s TEŠ6? Koliko socialne zaščite ponuditi družinam? Itd.
A kot se je pokazalo danes, odgovorov tudi tovrstno sestajanje ne more dati. Levica je širok pojem, opozicija pa dokaj natančen. Razklana opozicija ne more nastopati kot alternativa vladi. Pa naj bo leva ali ne.
