Libija je bila prezgodnja

Polkovnik Moamer Gadafi bo odletel. Prej ali slej.

Objavljeno
02. marec 2011 18.43
Posodobljeno
02. marec 2011 18.43
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
Le agonija režima in ljudstva se lahko zavleče, kakor je pokazal sicer drugačen primer nekoč dobrega prijatelja, potem pa smrtnega sovražnika ZDA Sadama Huseina, ki ga je po več letih sankcij in zaprtega zračnega prostora ameriška invazija odpihnila z iraškega prestola. A Gadafi, ki ga je nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan poimenoval nori pes z Bližnjega zahoda, ni bil nikoli ameriški prijatelj. Republikanska administracija Georgea Busha je z dotedanjim terorističnim režimom v Tripoliju izboljšala odnose, ko se je odpovedal jedrskemu orožju (in odprl vrata naftnim koncernom), vlada demokrata Baracka Obame pa je nadaljevala previdno politiko molčanja o nedemokratskih dosežkih libijskega trdorokca. Ko so noremu polkovniku razmere ušle iz rok, se mu ni bilo tako težko odpovedati kakor prijateljskemu trdorokcu Hosniju Mubaraku.

Vrenja, ki že tedne razplamtevajo arabski svet, so nekateri komentatorji primerjali z letom 1848, ko so se po Evropi rojevali narodi, drugi so se spomnili konca prejšnjega stoletja v dotlej socialistični vzhodni Evropi, kjer so režimi padali kakor domine. Ta primerjava je na prvi pogled na mestu, saj je tako nekdanje »kontrarevolucije« v vzhodni Evropi kot sedanje »revolucije« na Bližnjem vzhodu zanetil nevarni virus, ki se je bliskovito širil po regiji, pandemije pa ni bilo več mogoče ustaviti. Je pa med obema dogajanjema vsaj ena pomembna razlika. Pred dvajsetimi leti so bile vse nastajajoče demokracije nekdanje sovražnice Zahoda, zato je rušenju režimov ploskal ves »svobodni svet«. Tokrat pa so stvari bolj zapletene, saj so nekateri največji tirani v arabskem svetu »naši« največji prijatelji.

Zato so prišli nemiri v Libiji kakor po naročilu. Končno je bilo mogoče vso politično energijo in medijsko pozornost preusmeriti v novega svetovnega sovraga, klavca, ki v javnosti že dobiva »sadamhuseinovske« razsežnosti. Na Tunizijo, kjer se je vse skupaj začelo, so že vsi pozabili; o Egiptu, kjer je vojska najprej postavila trdorokca, potem ga po naročilu ameriških sponzorjev odstranila, zdaj pa menda uvaja demokracijo, nihče več ne govori; pokole demonstrantov v Bahreinu, kjer prijateljski režim gosti ameriško peto floto, so pometli pod preprogo, in tako dalje in tako naprej. Gadafi je sicer obtožil Al Kaido, da je organizirala nemire v Libiji, a če bi imel kdo od zunaj res interes storiti kaj takšnega, bi bili to prej voditelji drugih arabskih držav. Zdaj ko je pozornost tako imenovane svetovne javnosti osredotočena le še na libijsko krizo, lahko ti po tihem in s pomočjo svetovalcev z ameriškega zunanjega ministrstva ponudijo nekaj demokratičnih korenčkov svojim podložnikom in še naprej vihtijo palico nad njihovimi glavami.

Pravzaprav je tragično, da so prebivalci Libije, ki so se uprli samodržcu, naredili slabo uslugo svojim arabskim bratom, saj utegnejo zdaj »virus« izolirati v njihovi državi. Cinik bi rekel: Če so lahko zdržali toliko desetletji, bi lahko še malo počakali. Realist pa bi dodal: Kakšna smola za Mubaraka, da se je kriza v Libiji razplamtela šele zdaj. Če bi se tamkajšnje vrenje začelo že prej, bi se jeseni lahko v miru upokojil in predal oblast svojemu sinu.

Da, če bi hoteli, da bi demokratični virus res učinkovito zajel arabski svet, bi morala biti Libija med zadnjimi obolelimi. Si predstavljate, kakšen bi šele bil odziv svetovne javnosti, če bi si Gadafi drznil tako obračunavati s svojim ljudstvom po tem, ko bi padel tudi režim v najbolj totalitarnem arabskem režimu v Saudski Arabiji?