Liščev lisičji prestop

Poslovno filozofijo delovanja nogometnega kluba je pred desetletji v obdobju socializma odlično opisal »oče« nekoč evropske Crvene zvezde, beograjskega, srbskega in jugoslovanskega ponosa, Vladimir Cvetković. »Klub se vodi kot podjetje in moraš vedeti, kaj imaš in česa nimaš. Prvo pravilo je, da ne moreš zapravljati, česar nimaš. Da bi imel več, bi se moral obkrožiti z ljudmi, ki ti lahko omogočijo več. Nihče ni prišel samo zaradi ljubezni do kluba, prišel je tudi zaradi denarja, prišel je, da bi ga skozi kariero oplemenitil,« je dejal karizmatični gospod, o katerem kaže poudariti nekaj več podrobnosti. Bil je odličen košarkar, reprezentant in najboljši strelec kluba v zgodovini. Po izobrazbi je bil ekonomist in preden so mu v vodstvenem delu celotnega športnega društva Crvena zvezda zaupali nalogo, da skupaj s športnim direktorjem Draganom Džajićem ustvarita nogometni klub evropskega slovesa, je desetletje nabiral izkušnje v realnem sektorju – v gospodarstvu. V nogometni Crveni zvezdi je delal kar 18 let in v tem obdobju je beograjski velikan osvojil tudi naslov evropskega in svetovnega prvaka.

Na spretnega funkcionarja z vizijo – tudi drugi veliki beograjski nogometni klub Partizan je imel zelo uspešnega in sposobnega prvega operativca v nekdanjem košarkarju Draganu Zečeviću – sem se spomnil pred dnevi, ko je v medijih zakrožila vest, da bi Olimpijin predsednik Milan Mandarić utegnil za položaj generalnega direktorja kluba angažirati Romana Lisca, soustanovitelja in solastnika nekdanje košarkarske jadranske lige, poslovneža, častnega konzula države Izraela v Sloveniji in še marsikaj drugega.

Olimpijin organizacijski ustroj pod taktirko v anglosaksonskem svetu oblikovanega poslovneža Mandarića je resda že poln direktorskih položajev: od športnega, do poslovnega, oglaševalnega, piara ... Manjka le še generalni, še kakšnega si bodo morda izmislili. Olimpijin »Cvetković« – »Džajić« je športni direktor Nenad Protega – bi tako lahko postal mož, ki se je košarkarskih veščin učil ob poslovnih partnerjih košarkarskega porekla Zmagu Sagadinu in Radovanu Lorbku. Prav Lorbek bi lahko bil primernejša Mandarićeva izbira za glavnega operativca. Toda Liščev »lisičji« poskus športnega prestopa iz ene obubožane panoge v drugo malo manj razgrinja srhljivo športno ozadje: da je v slovenski košarki denarja komaj za preživetje, kaj šele za posel ali ustvarjanje velikih zgodb brez »znoja in krvi«. Da so s scene odšli še zadnji »obiralci sadežev« iz najbolj plodovitega obdobja, ko so Slovenci vodili in poslovno obvladovali jadransko ligo, ko je Olimpija spadala med najboljše klube v Evropi in vzgajala NBA-igralce. Da njihovim naslednikom ne kaže najbolje, saj nimajo preveč javnega denarja in čudežnih zamisli, da bi košarko še lahko približali zlati dobi.

Niti približno si ne znam predstavljati, na kakšen način bi Lisac lahko pomagal nogometni Olimpiji v vlogi generalnega direktorja. Toda dopuščam, da ima močne adute. Ali, če sem že začel s Cvetkovićem, bi še končal z njegovo mislijo o profilu ključnega klubskega operativca: »Ljudje naj ne gledajo na to, ali se je ukvarjal s kakšnim športom. To je seveda prednost. Najpomembneje je, da je pripadnik kluba, da čuti barvo znotraj sebe in da je sposoben, da to vlogo opravlja.«