Ljubljanski maraton: Rekreativno je vrhunsko

Kdo bi si leta 1996, ko sta Gojko Zalokar in Andrej Razdrih začrtala program prvega Ljubljanskega maratona, na katerem sta naštela nekaj več kot 600 udeležencev, drznil pomisliti, da bo ideja zrasla v projekt, vreden 860.000 evrov, na katerega se bodo odzivali ljubitelji teka iz 41 držav? Tudi snovalca in gonilni sili organizacijskega ustroja nista znala napovedati, kakšne razsežnosti bo imela prireditev. Kdo bi si takrat mislil, da se bo »smučarski« narod že desetletje pozneje množično prešteval med strastnimi rekreativnimi tekači.

Skeptiki lenobnega maratonskega jutra, ki je postreglo z gostimi debelimi snežinkami in temperaturo malo nad ničlo, so se sicer raje udobno zleknili doma in ostali na toplem. Toda podobno držo so do pred kratkim imeli tudi številni udeleženci LM, ko se še niso ukvarjali s tekom, in trend bo najbrž kmalu omamil katerega od letošnjih »kavčarjev«. V središču mesta, kjer je od volje prekipevalo približno 12.000 tekačev v premočenih oblačilih, ki bi iz superg lahko zlivali vodo, se je zdelo, da sije sonce. Luže na cesti so ovirale korak, oster zrak je rezal v pljuča, a dvom o tem, da se ne bi pojavili na startu, ni obstajal. Če so številni športni ljubitelji, ki radi tečejo sami, po svojih poteh, »ne da bi komu morali za to plačati«, lani še odmahovali z rokami, češ da je LM le blagovna znamka, modni poligon za nastopače, na katerem tekač hoče biti opažen, so v neusmiljenem sneženju letos dobili potrditev, da so udeleženci dogodka vendarle tekači z utrjeno športno zavestjo.

Iz poglavja, s katerim so prireditelji LM pri tekačih okrepili pripadnost rekreativnemu dogodku, ki je tako neomajna, da ji niti huda gospodarska kriza ni mogla priti do živega (za štartnino je bilo treba odšteti od 30 do 70 evrov), bi se lahko veliko naučili tudi organizatorji prireditev v vrhunskem športu, ki v »času zategovanja pasu« močno pogrešajo odzivnost obiskovalcev, njihovo podporo.

Rekreativni šport še vedno raste in ustvarja donosno zgodbo. Ljubitelji teka kljub varčevanju vlagajo v opremo, s športno dejavnostjo pa odmislijo tudi stisko, ki zaznamuje vsakdan. Uporabnikov je vedno več, prav tako njihovih želja, z uresničitvijo katerih se hitreje polnijo blagajne proizvajalcev. Moderni so pogovori o izbrani »švic« majici, najprimernejših tekaških nogavicah, nepremočljivih vetrovkah, najudobnejših tekaških čevljih za asfalt, v katerih noga dovolj »diha« ... Povpraševanje po teh izdelkih so dodatno spodbudili v okviru LM s sejmom Tečem.

Zalokar, Razdrih in drugi organizatorji rekreativnih prireditev bi z marsikatero smernico lahko pomagali kolegom na vrhunski ravni. Ti bi si najbrž želeli bolj konkretne pomoči, morda nekakšno rekreativno-vrhunsko partnerstvo. Misel o tem, da bi se pri nakupu športne opreme nekaj centov namesto v državno blagajno prelilo neposredno nazaj v šport, se zdaj sliši kot pravljica. A nedosegljiva se je nekoč zdela tudi tekaška udeležba, ki jo zdaj piše Ljubljanski maraton ...