Tiskane izdaje
Erik Brecelj je karizmatičen človek, o tem ni dvoma. Ni veliko zdravnikov, ki so se takrat, ko je bil on to pripravljen narediti, tako celovito zavzemali za dobro bolnikov. Za odpravo nevzdržnih, nespodobno neurejenih bivalnih razmer za bolnike, ki so jih zdravili v tistem delu onkološkega inštituta, ki je bil prvotno, še v avstroogrskem obdobju, predviden za konjušnico; za spopad z razraščajočo se koruptivnostjo, ki je močno okrnila kakovost številnih projektov, s katerimi naj bi izboljšali razmere in razmerja v slovenskem zdravstvu; za javni duel z dolgo vrsto odgovornih in neodgovornih (so)ustvarjalcev pogojev za dobro delovanje celotnega zdravstva, ne le onkološkega inštituta.
Mnenja o njegovih prizadevanjih so različna. Na eni, izrazito večinski strani je ljudstvo, na drugi predstavniki (v glavnem) menedžmenta, strokovnega in poslovnega, ki jim je Brecljeva kritika prišla osebno do živega. Na eni strani imamo pred seboj Breclja kot »ljudskega zdravnika« (prevladuje mnenje, po katerem »bi nam bilo v Sloveniji lepše, če bi bilo več ljudi, kakršen je Erik Brecelj«), ki vedno najde čas za svoje bolnike, na drugi jezne, užaljene in s sodiščem žugajoče persone, ki v Breclju vidijo zgolj »kirurga brez izstopajočih kvalitet«.
Izid tovrstnega merjenja moči je (že dolgo) predvidljiv. A v tem nikoli končanem pingpongu - ta, o tem ni prav nobenega dvoma, dobiva vse bolj jasen odsev v krhajočem se zaupanju v institucijo, ki dopušča takšno stanje -, nikoli in nikdar ne smejo biti prizadeti bolniki. Pa so.
Erik Brecelj se je nepreklicno odločil, da se odpove kliničnemu delu. Operiranju. Zato, ker tudi sam, če bi moral na operacijo, ne bi želel, da pade v roke kirurgu, ki je v nenehnem stresu zaradi kaskadnega pritiska in nenehno tlečega, v zadnjih dneh pa vzplamtelega obljubljanja, da ga bodo odpustili.
Generalni direktor Janez Remškar, ki zadnje tri mesece bije vnaprej izgubljeni boj s člani sveta zavoda onkološkega inštituta - ti so sprejeli sklep o njegovi razrešitvi, ki jo mora potrditi vlada, ta si še ni vzela časa za to, Remškar pa v tem obdobju vleče poteze, ki si jih v sedanjem položaju preprosto ne bi smel privoščiti -, se sklicuje na pravo. Ne na pravico, ampak na analitični dokument, ki ga je pripravila njegova svetovalka za pravne zadeve (in njegova še nesojena vedejevska naslednica), ki jo prav tako odslavlja. Iz drugih razlogov, pa vendar.
Ni mogoče, da se na tej ravni človek ne bi strinjal s predsednico sveta zavoda onkološkega inštituta, v trditvi, da se kaj takega v kaki drugi (razviti) državi ne bi moglo zgoditi. Onkološki inštitut je tako rekoč obglavljen; razpis za strokovnega direktorja že poteka, generalni se poslavlja. Remškar se, čeprav formalno že odslovljen, sprašuje, v čigavem imenu podtalno deluje Erik Brecelj, žuga medijem, češ da so neobjektivni in pristranski, od premiera pričakuje, da bo razpustil svet zavoda ...
V resnici pa bi se veljalo vprašati, v dobro koga se na onkologiji nadaljuje farsa, ki jo je svet zavoda v zadnjem tromesečju poskušal reševati za zaprtimi vrati. Odgovor je jasen.
