Lomastenje po premoženju, lomastenje po ustavi

Strokovna skupina, ki mora danes ustavni komisiji posredovati mnenje o predlogu dopolnjenega ustavnega zakona, s katerim naj bi zaščitili slovensko premoženje pred rubežem hrvaške oblasti, je bila v preteklih dneh najbrž pred veliko zagato. Iz nje se je poskušala izkopati tudi s pomočjo ustavnih pravnikov, vendar ji ti niso prišli naproti. Najverjetneje tudi zato, ker je večina od njih od prvega dne, ko se je pokazalo, da Hrvaška že od leta 2015 ne glede na že sprejete mednarodnopravne in ustavne zaveze lomasti po premoženju NLB na podlagi sodb, ki jih naša država v primeru prenesenih deviznih vlog šteje za nezakonite, trdila, da dopolnjevanje najvišjega pravnega akta države ni prava pot. Cilj je sicer legitimen, toda sredstva za njegovo dosego so napačna.

Če držijo naše informacije, se je strokovni skupini uspelo poenotiti zgolj glede rešitve, da država NLB prepoveduje (nadaljnje) izplačevanje zahtevkov hrvaških sodišč. Toda zato ustavnega zakona ni treba dopolnjevati. Slovenija spoštuje dva mednarodnopravna akta (nasledstveni sporazum in mokriški memorandum), kakršnikoli posegi v ustavno materijo zaradi povsem konkretnega primera pa so zaradi načela varovanja zasebne lastnine, pravice do svobodne gospodarske pobude, razmerij med oblastnim in zasebnim ter upoštevanja sistema zavor in ravnovesij, lahko sporni. Vrnejo se lahko kot bumerang.

Osrednji problem izhaja iz tega, da je NLB del »obveznosti« na podlagi hrvaških sodb, ki jih pri nas štejemo za nezakonite, plačala. Na ta način smo sosednji državi priznali, da se nam zdi, da smo ji res nekaj dolžni, čeprav spoštujemo podpisane mednarodne sporazumov in evropski pravni red, naša soseda pa ne. Toda zaradi te očitne »poslovodske« napake se nikomur ni nič zgodilo: ne v vladi ne v SDH ne v NLB.

Če ne bi ravnali strokovno in politično diletantsko – in v razmerju do sosednje države se vedno znova izkazuje, da ravnamo tako (arbitražni sporazum, Nek, devizne vloge Ljubljanske banke) – potem zdaj ne bi bila država pred dilemami, pred kakršnimi je. In izhoda ni videti – vsaj kar zadeva NLB. Politika, ki je v odstopu, si glede ustavnega zakona lahko premisli, ker bo ugotovila, da tako ne gre, morebitna nova tožba Slovenije proti Hrvaški pred luksemburškim sodiščem EU zaradi NLB pa postavlja več vprašanj, kot daje odgovorov. Tudi če se bomo zanjo odločili, bo to naloga tistih, ki bodo nadomestili Cerarjevo vlado. Uspeh tožbe pa je nepredvidljiv.

Lahko pa se zgodi tudi nasprotno. Politika bo trmasto vztrajala pri ustavnem zakonu, saj bo hotela pokazati, da ji je mar, kaj se dogaja z državnim premoženjem. Toda kaj, ko se zdi, da smo v zgodbah, ki zadevajo odnose z našo sosedo, vedno poraženci.