Tiskane izdaje
Stanje političnega duha v Sloveniji nikakor ne opravičuje vsega povezanega s kadrovanjem v Luki Koper.
Kako si lahko Gašpar Mišič predstavlja uspešno vodenje družbe, če je že vnaprej jasno, da se bo moral ukvarjati z vsem drugim, samo s poslom ne?
In kako bo lahko vodil državno podjetje, ki je usodno odvisno od neštetih vrat istega državnega lastnika, če bodo vsa ta vrata še bolj zaprta, kot so bila doslej?
Novi šef družbe pozablja na lastne aksiome, da bo deloval povezovalno in bo odpiral vrata državnih uradov. Njegovo vodenje je v startu obsojeno na neuspeh.
Odločitev Soda, da skliče izredno skupščino in postavi nove nadzornike, nas navdaja z mešanimi občutki: novopredlagane nadzornike kljub vsemu trudu težko pojasnimo s pojmom »korporativnega upravljanja«. Sporni poseg v nadzorni svet opravičujejo z dejstvom, da gre za odziv na izjemne razmere.
Poteza ima tudi pozitivno plat: Sod je z njo jasno prevzel odgovornost pred slovensko javnostjo. Kuntarič napoveduje: Zdaj grem jaz v Koper in bom pokazal, kako se dela red.
Koliko bo ta »red« stal Luko Koper? Tudi če Mišič res ne bo zahteval nobene odškodnine po zamenjavi (počakajmo na pogodbo o njegovi zaposlitvi), je škoda, ki se dela podjetju brez glave, nepopisna. In ta luška brezglavost traja že dobro leto dni. Če Kuntaričeva četica nima briljantnega desantnega načrta, bo ljubljanska lekcija Popovičevemu poskusu prevzema Luke Koper le pirova zmaga.
Kuntarič namreč očitno ne upošteva okoliščine, da gre pri Luki za nadvse specifično podjetje. Kako bo družba dosegala rezultate, če zaposleni s precej močnim sindikatom ne sprejmejo vodstva? In kako se bo razvijala v prostoru, če razvojnih posegov ne podpre lokalno, za nameček umetno razdeljeno in načrtno (preudarno) skregano prebivalstvo?
Državni lastniki Luke so v podzavest potisnili soglasje, ki ga je dosegel Popovič celo pri sovražno nastrojeni opoziciji. Poteza državnih lastnikov o odvzemu vpliva lokalne skupnosti je namreč dosegla nemogoče: zedinjene koprske politike. V Ljubljani trdijo, da gre za konservativni lokalpatriotizem. Lokalpatriotizem? Niti ne, prej odziv na posledice večletnega (lobistično-političnega) katastrofalnega upravljanja pristanišča. Pravzaprav so pomagali Popoviču.
Na mestu je zdaj vprašanje, ki naj prispeva k razumevanju in postavljanju boljšega upravljanja Luke: kdo pravzaprav so (naj bodo) njeni pravi lastniki? Soupravljavsko vse bolj glasni delavci vztrajajo, da so jo zgradili predvsem sami, s pomočjo lokalnega prebivalstva in slovenskega gospodarstva. A hkrati raje podprejo Mišiča kot kakega uveljavljenega strokovnjaka. V navzkrižju in konfliktu interesov, ki koprsko pristanišče dojemajo predvsem kot politični in dobičkarski plen maksimalno izurjenih in skupnemu interesu povsem odtujenih skupin, pa ves čas trpi samo Luka. Od konca Koreličeve dobe (trajala je 22 let) se podjetje ukvarja več samo s seboj kot z razvojem.
V osmih letih bodo imeli v Luki, kot vse kaže, sedem uprav. Se vam res zdi, da je za to godljo kriv Gašpar Mišič?
