Nekaj »revolucionarnega« se je v zadnjem poldrugem mesecu v Belorusiji vsekakor zgodilo. To, da je dolgoletni predsednik države Aleksander Lukašenko, ki je na čelu Belorusije več kot četrt stoletja, spet slavil blestečo zmago na tako imenovanih volitvah, in to, da so šli na ulice protestniki, nad katerimi se je izživljala policija, ječe pa so se napolnile s političnimi zaporniki, ni nič novega. To se je v tej nekdanji sovjetski socialistični republiki ciklično dogajalo, odkar je novoustanovljen položaj predsednika države zasedel nekdanji direktor kolhoza Lukašenko in si z obračunom (tudi nasilnim) s parlamentom zagotovil ...