Lukenj na pasu ni več

Če nasmeh na obrazu ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar ni zamrl že po tem, ko so jo žgoči kritiki njenega dela pred nekaj meseci pozivali k odstopu, se je to gotovo zgodilo konec julija, ko je na dan prišel predlog državnega proračuna za leti 2016 in 2017. Sredstva za kulturo naj bi se namreč zelo znižala – prihodnje leto naj bi kulturne ustanove iz državnega proračuna dobile 17 milijonov evrov manj, leta 2017 pa kar 19 milijonov manj. Predvideno znižanje sredstev je v situaciji, ko so pasovi zategnjeni že do zadnje luknje, lahko usodno. Usodno v smislu, da krizni menedžment, ki deluje po načelu vsakemu ena drobtinica manj, ne bo deloval več. Javne ustanove bodo namreč vsa razpoložljiva sredstva porabile za plače zaposlenih, za program pa ne bo ostalo nič. V naših krasnih muzejih bodo muzealci lahko razstavljali samo še sami sebe, kaj bodo počeli igralci v gledališčih ali glasbeniki v številnih orkestrih, pa si je težko predstavljati. Princip vzdrževanja statusa quo v sedanjem kulturnem modelu, polnem socialističnih anomalij in lobističnih perverzij, ne bo več mogoč.

Nov kulturni model, o katerem se veliko govori, želi pa si ga v resnici ne nihče, se bo sredi razsula tako prej ali slej moral zgoditi. Na novo bo moral definirati, kakšne so naše kulturne prioritete, kakšne in katere kulturne ustanove potrebujemo, kakšno naj bo njihovo financiranje. Predvsem bo moral preložiti fokus: kultura naj bo res v službi javnega interesa in njenih uporabnikov, ne pa v službi reševanja eksistenčnih težav kulturnikov. Premore Julijana Bizjak Mlakar dovolj poguma in modrosti, da se bo lotila nehvaležne naloge, ki se je do zdaj ni upal lotiti še noben njen predhodnik?

Ali pa bo ministrica, ki je nekoč poučevala matematiko, kako drugače rešila ta nerešljiv račun?