Maastricht v ruševinah

Obletnica konec tedna skorajda ni bila opažena. Na vrhu v Maastrichtu 9. in 10. decembra 1991 je bil v napornih nočnih pogajanjih dosežen kompromis o pogodbi o EU. Podpisana je bila dva meseca pozneje, eden od njenih podpisnikov je bil tedanji luksemburški finančni minister Jean-Claude Juncker. Razumljivo je, da je bil med govorniki na slavnostni prireditvi v Maastrichtu, mestu v ozkem pasu nizozemskega ozemlja med Belgijo in Nemčijo.

Večji »spektakel« je predviden za marec, ko bo v italijanskem glavnem mestu praznovanje 60. obletnice podpisa rimske pogodbe, s katero so postavili temelje evropske integracije.

Maastricht velja za največjo prelomnico v njeni nadaljnji zgodovini. Zasnovali so ga velikani evropske politike, kakršna sta bila Helmut Kohl in François Mitterrand. Na čelu evropske komisije je bil v času njenega nastajanja Francoz Jacques Delors, najbrž najuspešnejši predsednik osrednje bruseljske institucije doslej.

Maastrichtska pogodba je nastajala v prelomnih časih. Padel je berlinski zid, Nemčija se je združila, Sovjetska zveza je izginjala z zemljevida. Po evropski paralizi v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let, zaznamovani s krizo in zastojem v integraciji, je bil narejen preboj že z odločitvijo o enotnem trgu leta 1986. Tako imenovani čas evroskleroze se je končal. Maastricht nekaj let pozneje je bil nadaljevanje po isti poti čedalje močnejše in čedalje bolj povezane unije.

Z današnje perspektive, četrt stoletja pozneje, seveda nista najpomembnejši odločitvi za več sodelovanja v zunanji politiki in notranjih zadevah, marveč sprejetje časovnice za uvedbo skupne valute. Zamišljena je bila kot neizogibna nadgradnja notranjega trga. V Parizu so prihodnji evro razumeli kot sredstvo za brzdanje združene Nemčije z njeno (pre)močno marko. Nemški kancler Kohl si ga je zamišljal kot jamstvo za trajno povezanost evropskih narodov.

Še več, bil naj bi mirovni projekt in identifikacijska točka Evropejcev, ki bo pripeljal do politične povezanosti Evrope. Zgodil se je obraten proces. Dolžniška kriza in zaukazano urejanje javnih financ kot ena od njenih neizogibnih posledic povzročata napetosti tako med članicami denarne unije kot tudi v njih samih. V FAZ, medijski katedrali nemškega ortoliberalizma, so glede maastrichta zapisali, da je evro bistveni vzrok za krepitev populistov v skoraj vseh članicah.

Za Francozinjo Marine Le Pen je skupna valuta eden od glavnih sovražnikov. Populisti na Apeninskem polotoku krivdo za italijansko gospodarsko nazadovanje pripisujejo – evru. V Nemčiji je AfD najprej nastala kot stranka nasprotnikov evra. Kohl sicer ne mara, če se govori o prirojenih napakah evra (krivec za težave da je nespoštovanje sprejetih pravil), a v konstrukciji iz Maastrichta je primanjkovalo mehanizmov za urejanje razmerij med članicami z različnimi tradicijami in gospodarskimi strukturami.

Kako bo v času, ko je v modi jemanje moči Bruslju, lahko postavljena bolj politična unija kot okvir za uspešno delovanje evra, je ena od velikih ugank. Gotovo je le, da optimizma, kakršen je pred 25 leti spremljal maastricht in nastajanje nove Evrope, še dolgo ne bo.