Mačehovski sklad

Zadeve se zdijo na prvi pogled pravzaprav zelo preproste, a kaže, da v realnosti niso takšne. Zakon o varstvu kupcev stanovanj namreč določa, da prodajalec (investitor) odgovarja kupcem za vse stvarne napake na stanovanjih, ki jim jih je prodal; tako tiste, katerih vzrok je projektantska napaka, kot tudi tiste, katerih vzrok je slaba izvedba. In pika.

A zgodbe ljudi kažejo, danes smo pisali o izkušnjah kupcev stanovanj Stanovanjskega sklada Republike Slovenije v Kopru, Novem Dragomlju in Tacnu, da je praksa popolnoma drugačna. Zaradi napak na novogradnjah se v skupinskih tožbah, tako »racionalizirajo« stroške postopka (delijo si odvetniške stroške in stroške za izvedence), na sodiščih s skladom in njegovimi razvpitimi odvetniki »spopada« več sto Slovencev. Stanovanja so prevzeli že pred leti, a ker jim dogovorov o odpravi napak oziroma upoštevanja reklamacij ni uspelo doseči, so bili primorani sprožiti pravde.

V dolgotrajnem preigravanju s skladom, ki jim je prodal blago z napako, so nekateri, tako razlagajo, skoraj izgubili zdravje; s težavami so se morali toliko ukvarjati, da jim je zadeva močno načela živce. Sklad je neodziven, igra na karto zavlačevanja, ocenjujejo ogorčeni sogovorniki, in na to, da bodo prava neuki in pravdanja nevajeni ljudje na dolgi sodni poti omagali. In nekateri so menda od tožb zaradi zavlačevanja postopkov s pomočjo največjih odvetniških pisarn dejansko že odstopili.

Dolgotrajnost sodnih postopkov in dragi odvetniki so gotovo vzrok, da je število odškodninskih sporov v zadnjih štirih letih pri nas tudi sicer strmoglavilo. V primerjavi z letom 2010 je na slovenskih sodiščih odprtih kar 53 odstotkov manj odškodninskih sporov, za triinpolkrat je tudi nižja skupna vrednost odprtih odškodninskih pravd.

Stanovanjski sklad je državna ustanova in pričakovati je, da je kot takšen, vreden zaupanja. Ne gre namreč za nekega »levega« investitorja, takšnih je bilo v času debelih krav veliko, ko je nepremičninski trg cvetel in ko so kupci pokupili vse, kar se je pojavilo na trgu, z gradnjami pa so se ukvarjali skoraj vsi, katerih vodilo je bil samo zaslužek, ne pa kakovostna gradnja za primerno ceno.

Državna ustanova, ki je vredna zaupanja, mora to pokazati tudi s svojim odnosom do kupcev. Ker ne gre za neko samo sebi namenjeno združbo, katere namen ni zagotavljanje službe določenemu številu državnih uradnikov, pač pa, kot sami pravijo varno, ugodno in prilagodljivo zagotavljanje stanovanj. Pričakovati je torej odprto igro in primeren odnos do kupcev, odzivnost na reklamacije in konec koncev tudi v komuniciranju z javnostjo. V koliko sodnih sporov je sklad vpleten, sploh ni jasno, tudi v svojem letnem poročilu ne razkriva podrobnosti o tem, prav tako nismo našli podatka, koliko plačuje za izbrane odvetnike. V dokumentu je zapisano le, da kot tožena stranka nastopa v »več« sodnih sporih. Tudi dejstvo, da ima sklad morda težave z izvajalci, ki jih je najel za svoje gradbene projekte, v odnosu do kupcev, ki so za stanovanja pošteno in težko plačali, nima nobene vloge. In pika.