Mačja neodvisnost

Ljudje se menda delimo na ljubitelje psov in mačk. Če ta delitev velja, sam najbrž sodim med shizofrenike, ker imam rad pse in mačke. Dinamičen življenjski tempo nam ne dopušča, da bi ustrezno poskrbeli za psa, zato imamo doma mački. Sestrico in bratca, Rožico in Miškota. Dva zato, da jima ni dolgčas, ker morata zaradi naših službenih in šolskih obveznosti velik del dneva preživeti sama doma.

Razprave o psih in mačkah se pogosto končajo pri vprašanju, katera žival je pametnejša. Psom morda res lahko bolj kot mačkam pripišemo zvestobo gospodarju, mačkam pa večjo samostojnost in neodvisnost, pišmeuharstvo, če hočete. Toda to so, tako kot pri ocenjevanju ljudi, zelo posplošene ocene in je težko o vseh psih trditi, da so zelo zvesti, ali o vseh mačkah, da so zelo pametne, spretne ali neodvisne.

Če se odpeljete v Bosno in Hercegovino, boste tam našli cele trope potepuških psov, ki delujejo dobro organizirani in ne kažejo velikega zaupanja v ljudi. Če to ni ultimativni dokaz inteligence, ne vem, kaj je. Ljudje smo bolj butasti, nas nekdo lahko nasmoli s praznimi obljubami stokrat in mu bomo tudi stoprvič še zaupali. Potepuški pes si takšnega ponižanja ne bo dovolil.

Na drugi strani so mačke, kot sta naša Rožica in Miško, ki nista najbolj neumna v vesolju, tudi nista najlepša v vesolju, sta pa zato toliko bolj simpatična v svoji nepopolnosti. Ko si zaželita oditi na balkon, jima človeški sužnji hitro ustrežemo, ker se nam ne ljubi poslušati njunega neutrudnega tečnarjenja. Seveda, ko jima odpremo balkonska vrata, se kmalu po britansko premislita in hočeta nazaj. Če ne odpremo vrat takoj, sledi neutrudno praskanje po šipi.

Zgodilo se je že, da smo ju za kakšno uro pozabili na balkonu in nista pokazala mačje spretnosti plezanja po bližnjem drevesu ali kakšne velike samostojnosti. Kar hvaležno se prismukata domov vsakič, ko se človeški sužnji prikažemo doma in jima odpremo na balkon. Mačja neodvisnost pa taka.