Macron in Evropa

Macron brez gospodarskega preboja ne more biti uspešen.

Objavljeno
07. maj 2017 21.26
FRANCE-ELECTION/
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Francoske volitve so bile razglašene za usodne za Evropo. Na koncu se je pokazalo, da je z izrazito proevropsko držo in zagovarjanjem evropskega projekta mogoče premagati populiste. Po valu navdušenja bo prišel na vrsto politični realizem. Številne težave tako v Franciji kot v EU ne morejo biti odpravljene zgolj z izvolitvijo novega predsednika. S porazom Marine Le Pen se je Evropa zgolj ognila črnemu scenariju, zapleti v evropskem vrhu bodo ostali bolj ali manj enaki.

V Franciji je že v prvem krogu predsedniških volitev skoraj polovica volivcev glasovala za leve ali desne skrajneže s sovražnim odnosom do EU. Macron je videti kot zadnja priložnost. Če bo njegovo predsedovanje takšna polomija, kot je bila vladavina Nicolasa Sarkozyja in še zlasti Françoisa Hollanda, se bodo čez pet let res odprla vrata radikalnim scenarijem. Tudi zato predvsem iz Berlina prihajajo sporočila, da mu mora uspeti.

Nekdanji vodja nemške diplomacije Joschka Fischer je pred nekaj dnevi spomnil na temeljno pravilo evropskega integracijskega projekta: Evropo je mogoče graditi brez Velike Britanije (žal), a ne brez Francije in Nemčije. Kljub temu utegne iz pretiranega navduševanja, da bo nemško-francoski motor spet začel učinkovito delovati, in pričakovanja, da bo se bo Unija začela hitro prenavljati, nastati razočaranje.

Tudi francoska politika ima na bruseljskem odru kar nekaj stalnih linij. Politična barva predsednika je bila doslej drugotnega pomena. Macron najbrž ne bo nobena izjema. V predvolilnih tednih je že nakazal kočljiva področja. V DNK francoske politike je pričakovanje, da se bo znotraj Unije prerazdeljevalo več denarja med bogatimi in revnimi članicami. Tudi javnofinančna odgovornost bi se v njegovih očeh moral bolj porazdeliti, zato zagovarja skupne evrske obveznice.

Takšni (francoski) predlogi so vedno trčili ob nemško logiko, po kateri morajo članice najprej odgovorno ravnati in urediti javne finance, preden bi lahko začeli skupaj deliti bremena. Nasvet Joschke Fischerja Macronu je, naj se glede tega kar odloči za odprt konflikt z nemško vlado, saj da bo na koncu pripeljal do konstruktivnih rešitev in zmanjševanje razkola sever-jug v denarni uniji. Macron bi ustanovil še funkcijo finančnega ministra območja z evrom pa tudi posebno parlamentarno telo denarne unije.

Čas do septembrskih volitev v Nemčiji bo moral najprej izkoristiti za pripravo bolj konkretnih predlogov glede evra in celotne EU. Glavno vprašanje je, ali je v Uniji sploh dovolj politične volje za večje institucionalne reforme in nadaljnji prenos pristojnosti na evropsko raven. Za njih bi več let zapravljali veliko politične energije, na koncu pa utegnejo biti zavrnjene na referendumu v kateri od članic. Denimo v Franciji, kjer je pred dvanajstimi leti že padla ustavna pogodba.

Najtežja Macronova naloga bo spet spraviti Francoze s projektom EU, saj ga vse bolj ne doživljajo več kot krepitev moči in blaginje, temveč kot grožnjo in tveganje. Brez gospodarskega preboja ne more biti uspešen.