Tiskane izdaje
A tako spokojno vendarle ni. Ne mine dan, ko mediji ne bi poročali o novih umorih. Večinoma gre za spopade oboroženih band ali vladno obračunavanje z nasprotniki, saj kar trideset odstotkov ubitih Venezuelcev umre zaradi nasilja vojske in policije. Toda kljub nasilju bi vsakodnevno normalnost življenja zamajal šele razpad vojske, ko bi del oboroženih sil podprl opozicijske stranke, del pa bi ostal zvest Nicolasu Maduru.
Strah pred vojaškim spopadom je upravičen, vendar prvo napako storimo že s tem, ko z domačega naslanjača projiciramo naše levo-desne ideologije v osem tisoč kilometrov oddaljeno državo. Na protestih proti Maduri so namreč zbrani cerkveni predstavniki, člani skupnosti LGBT, celo nekateri komunisti, osrčje pa so mladi z liberalnimi načeli. In kar je še pomembneje: podporo Juanu Guaidóju so začeli množično izražati sindikati in najrevnejši prebivalci. Protesti zato ne nastajajo samo v bogatejših predelih Caracasa (opozicija je bila nekoč domena bogatih), ampak tudi v revnih soseskah, nekdanjem jedru najbolj zvestega in zagretega chavizma.
Venezuelci imajo dovolj preganjanja, zapiranja in ubijanja opozicijskih politikov. Odmislili so strah, ki ga vzbuja ekstravagantna stavba El Helicoide sredi Caracasa, nekoč ponos mesta, zdaj pa preiskovalni (mučilni) zapor. Dovolj imajo tudi spreminjanja termina volitev, ukinitve državnega zbora in odvzemanja licenc opozicijskih političnih strank, nikakor pa nočejo več trpeti niti groženj z izgubo službe, če se bodo udeležili protivladnih protestov. Ker vedo, da to ni demokracija. In ker vedo, da je nemogoče, da v pravi demokraciji dvajset let zmaguje ista politična opcija, čeprav bi zanjo dali življenje.
Za boljši pogovor o Venezueli zato ne bi škodilo, če bi svetovna levica počasi le spoznala, da chavizem in Nicolas Maduro nista več sopomenki. Venezuelci še kako dobro opazijo, da v njihovi revščini in stradanju ni nobene enakosti. Predstavniki oblasti se vozijo v prestižnih avtomobilih (takšnih, ki jih v Venezueli sploh ne moreš kupiti) in potujejo z zasebnimi letali po vsem svetu, ostali pa gredo največkrat le do sosednjih držav. Ljudje tudi težko razumejo, zakaj jih Maduro straši pred ameriškim imperializmom, če otroci režimskih politikov odhajajo na študij v ZDA, Veliko Britanijo in Avstralijo (enako velja za otroke opozicijskih voditeljev), torej tja, kjer naj bi bilo legla neoliberalizma.
Kruta resnica je, da neoliberalizem v Venezueli že obstaja, v najbrutalnejši obliki pa se je razrasel pod krinko socializma. Kako naj vendar drugače imenujemo sistem, v katerem si le peščica najbogatejših lahko privošči vrhunsko šolanje in zdravstveno preskrbo v zasebnih klinikah, velika večina preostalih pa umira zaradi povsem banalnih razlogov, ker v državnih bolnišnicah ni dovolj miz, zdravnikov in zdravil?
Resnični venezuelski ekosocializem si vsakdo lahko ogleda (če si seveda upa) tudi v opustošenem srednjem delu in jugu države v številnih rudnikih zlata, diamantov in kobalta (Arco Minero del Orinoco). Hkrati lahko oborožene stražarje vpraša, kdo je nadzornik zlatokopa, nato pa naj se pri oblasti še pozanima, kam to zlato odhaja in kam se steka dobiček. Za zdravila in hrano gotovo ne, še manj v obuditev skoraj že povsem klinično mrtvega gospodarstva. Če bi imel Madurov socializem poštene namene, bi zato preživel kljub ameriškemu in evropskemu embargu, saj bi imel s transparentnim trgovanjem z Rusijo, Turčijo in Kitajsko dovolj sredstev.
Svetovna levica ima zgodovinsko dolžnost pri zavračanju ameriške (mednarodne) vojaške intervencije, toda zavzemati bi se morala tudi za Madurov odhod.
Opozicija je sedanjo množično podporo dobila prav po zaslugi chavistov, ki še vedno verjamejo v socializem, a vse bolj množično zavračajo Madura. Hočejo spremembo in hočejo poštene volitve. Takoj. In kdor se upira Maduru, še ne pomeni, da je zagovornik desnice, Donalda Trumpa, Jaira Bolsonara ali Juana Guaidója. Njegova priljubljenost je zgolj simbol spremembe, kar pa ne pomeni, da bi zdaj vsi glasovali zanj, še najmanj to velja za chaviste.
Geopolitična realnost je zdaj samo ena – Maduro bo padel zlepa ali zgrda. Ameriška odločnost je prevelika in zraven je preveč mednarodnih partneric, da bodo venezuelskemu diktatorju dopustili še eno priložnost. Zaradi zunanjih pritiskov in Madurovega vojaškega oklepanja oblasti je Guaidó prevečkrat prisiljen v izbiro zgolj med slabimi možnosti, zato ne more izključiti tujega vojaškega posredovanja. Če tega ne bi storil, politično ne bi preživel, najnevarneje pa je, da ljudstvo v teh besedah ni prepoznalo nevarnosti. Navsezadnje je na naslednji protest spet prišlo zelo veliko ljudi.
Za Madurom bo ostalo zgolj pogorišče med ljudmi, v družbi in gospodarstvu. Opozicija resda pravi, da ima načrt za očiščenje države, vendar so vsi manevri zastavljeni tako široko, da se je težko znebiti občutka, da največjega bremena ne bodo spet nosili najrevnejši. Ljudje lahko sanjajo o boljši državi, a povsem drugačen je interesni boj na volitvah, pa naj bodo še tako svobodne in transparentne. Venezuela je preprosto preveč bogata z nafto in zlatom, da bi si velike zveri samo od daleč oblizovale kremplje.
Svetovna levica ima zato vso zgodovinsko dolžnost pri zavračanju ameriške (mednarodne) vojaške intervencije, toda zavzemati bi se morala tudi za Madurov odhod. Kajti s hvalisanjem lažnega socializma zgolj pomaga graditi alibi za nadaljevanje diktature, trpinčenje političnih zapornikov in organizirano krajo državnega bogastva. Edina resnica je, da ima Madurov socializem prav toliko iskrenosti kot ameriški boj za demokracijo.
In če kje v Venezueli socialne vrednote res obstajajo, je to v samopreskrbnih lokalnih skupnostih. Pozabljeni od države ljudje preživijo samo s sočutjem in tovarištvom, saj samoorganizirano poskrbijo za boljši in kakovostnejši dostop do hrane, vode in zdravniške oskrbe. Svetovna levica bi zato morala iskati rešitve, da taka socialna gibanja v Venezueli dobijo tudi politično moč in – čeprav se sliši še tako utopično – morda le pokažejo pravo alternativo divjemu kapitalizmu.
