Mahanje z juani

Na malezijskem otoku Penang mi je eden od prebivalcev pred kratkim pripovedoval: »Kitajci so sebični in lakomni. Vse projekte izpeljejo sami, brez sodelovanja z lokalnimi podjetji, iz Kitajske pripeljejo vse do zadnjega vijaka.« To ne bi bilo nič nenavadnega, Malezijci so že tradicionalno nezaupljivi do azijskega velikana, če sogovornik ne bi bil tudi sam Kitajec, čeprav »avtohton«, saj so njegovi predniki na polotok migrirali že za časa britanske kolonialne vladavine.

Šestdeset milijard evrov, ki naj bi jih Kitajci investirali v Maleziji v prihodnjih letih, bo državo postavilo v povsem vazalni položaj, nič drugače ni drugod v Aziji in tudi na drugih celinah, predvsem v Afriki in Južni Ameriki. V Evropi nekateri prav tako opozarjajo na kitajski ekonomski ekspanzionizem, nekatere države so že sprejele zaščitne ukrepe proti prevzemu strateških industrij.

V Mariboru je bilo v torek »silvestrovanje«. V dvorani Union je lokalna televizijska postaja RTS pripravila praznovanje ob začetku kitajskega novega leta, ki so se ga udeležili tudi kitajski veleposlanik v Sloveniji, mariborski župan in oba podžupana. Na prvi pogled nič posebnega, pač praznovanje in kurtoazna gesta lokalnih politikov, vendar se za Maribor zdi, da postaja nekakšna kitajska vstopna točka v Slovenijo.

Kar nekaj je bilo amaterskih podjetniških podvigov, spet drugi so se izkazali za povsem neutemeljene obljube župana Andreja Fištravca, ki izjemno rad počitnikuje na Kitajskem, nekaj pa je tudi nespornih pokazateljev, da se zdi Kitajski Maribor dovolj zanimiv. Že kitajski nakup televizijske postaje RTS je pomenljiv, saj zagotovo ne gre za kakšno posebno profitabilno naložbo, še bolj pa bode v oči lastništvo Aerodroma Maribor.

Direktor Boris Bobek je pred kratkim dejal, da ostaja načelni sporazum med SHS Aviation, ki je lastnik Aerodroma Maribor, ter China State Construction Engineering Corporation o 660 milijonov evrov vredni investiciji v mariborsko letališče aktualen, čeprav so ga na pristojnem ministrstvu označili za ničnega. Očitno bodo le postopki in dinamika nekoliko drugačni, kitajska ideja, da si v Evropi omislijo kar nekakšno lastno letališče, pa ostaja v veljavi.

Sodobna Kitajska je nedvomno ena najbolj nenavadnih hibridnih državnih tvorb v zgodovini, v komunistični skupščini sedi kar sto evrskih milijarderjev in še enkrat toliko milijonarjev. Njihovi apetiti so očitno neizmerni, pri mahanju z juani težko ostanejo brezbrižni že v bogatih okoljih, kaj šele v tistih, ki si obupno prizadevajo za naložbe za vsako ceno. Skrajni čas, da se pogovori iz zasebnih in lokalnih političnih krogov, kjer akterji praviloma ne vidijo pred seboj nič drugega kot osvojitev naslednjega županskega mandata, preselijo na višjo, državno raven. Vzpostavitev letalske povezave med Slovenijo in Kitajsko je lahko dobrodošla, med »Kitajsko« in Kitajsko pa že nekoliko manj.