Majanje temeljev

Dogajanje v Beli hiši je utrudljiv resničnostni šov, ob katerem je pogosto slišati godrnjanje, da gre za ameriške dvorne spore, nevredne pozornosti. Toda to kaže nerazumevanje, kako deluje dvor Donalda Trumpa. V začetku februarja smo bili priča drami ob odhodu Roba Porterja, glavnega tajnika osebja, ki je moral oditi zaradi obtožb o pretepanju svojih nekdanjih soprog. Mesec dni po na videz nepomembni aferici je svet na robu trgovinske vojne, ki lahko zamaje njegove gospodarske in politične temelje.

Zdi se neverjetno, da lahko odhodu enega uradnika pripišemo takšno usodnost, toda celotna Bela hiša je nestabilna konstrukcija različnih frakcij, ki tekmujejo za uho samooklicanega »zelo stabilnega genija«, v resnici pa muhastega predsednika brez trdnih mnenj. Porter je vodil trgovinska usklajevanja, ko je odšel, sta minister za trgovino in jeklarski protekcionist Wilbur Ross ter na pol pozabljeni nativističen ekonomist Peter Navarro dobila priložnost, da uveljavita svoje predmoderno razumevanje gospodarstva.

Kakšen kaos prežema vlado, kaže žalovanje ob odhodu gospodarskega svetovalca Garyja Cohna. Še eden iz vrste bančnikov iz razvpite banke Goldman Sachs velja za avtorja spornega znižanja davkov, ko je po izgubljenem boju z nacionalisti in ob nenadnem zasuku k carinskemu protekcionizmu dvignil roke, so se pojavili strahovi, da se je začel razpad najmanj nerazumnega dela vlade, »odraslih v sobi«, ki naj bi skrbeli, da se Trump ne preda svojim najbolj divjim vzgibom.

Takšen okvir je pomemben za razumevanje uvoznih dajatev na jeklo in aluminij, na videz le ponovitve podobnih ali celo ostrejših ukrepov Ronalda Reagana in Georgea Busha starejšega. Toda oba sta bila prepričana zagovornika proste trgovine kot motorja mednarodnega gospodarstva. Trump pa je potopljen v preprosto matematiko primanjkljaj – slabo, presežek – dobro.

Zato je odmahovanje z roko, da bodo praktične posledice carin na gospodarstvo majhne in da gre za politično igračkanje pred domačimi kongresnimi volitvami, nevarno. Trump je v ihti zmožen razdreti ne samo trgovinski sporazum Nafta, ampak lahko ameriško gospodarstvo odpelje iz WTO. Če se prvo gospodarstvo sveta pridruži drugemu, Kitajski, pri merkantilistični politiki izvoza za vsako ceno in omejevanja uvoza, bi to pomenilo razpad pravil, ki oblikujejo trgovinske tokove sveta.

To je recept za izbruh ostrih sporov, vojaška moč pa bi postala edini porok za njihovo reševanje. Še posebno ker se ameriška regresija dogaja v času, ko Kitajska iz partijskega režima prerašča v dosmrtno diktaturo novega rdečega cesarja, še neoklicani ruski car med zastrupljanjem nasprotnikov in vojaškimi okupacijami maje demokracijo po svetu, regionalni sultan sanja o otomanskem imperiju, populizem in nacionalizem pa postajata nalezljiva bolezen vse bolj šibke Evrope.