Maksischengen

To, da je arhitekt pariških napadov Abdelhamid Abaaoud lahko pripotoval iz Sirije v Pariz, je samo po sebi poraz schengenskega in evropskega varnostnega sistema. V Parizu so informacijo o njegovem bivanju v Franciji dobili iz tujine, menda iz Maroka. Šele po napadih. A stoodstotna varnosti pred terorističnimi napadi ni in tudi najstrožji varnostni ukrepi ne morejo preprečiti, da se en posameznik ne izmuzne nadzoru.

Notranjim ministrom Unije je vsaj na papirju jasno, kaj bi bilo najpametneje narediti. Vse je bilo bolj ali manj na mizi že po napadu na Charlie Hebdo januarja. Uresničenega ni bilo veliko. Pariški teroristi niso bili povezani z begunci, saj so bili storilci mladeniči, ki so se radikalizirali doma – v Evropi, kjer so brez perspektive odraščali v predmestnih getih. Boljšega položaja v njih ne bo čez noč.

Varnostni sistem je tipična »bolezen« EU. Sodelovanje obveščevalnih služb je pomanjkljivo. Teroristi delujejo čezmejno, nezaupljive članice pa raje ukrepajo vsaka za svojim plotom. Tako kot evro tudi schengen v krizi izgublja tla pod nogami. Tudi najnovejši sklepi bodo morali biti v praksi uresničeni. Optimistična razlaga se glasi, da bo višja stopnja ogroženosti spodbudila sodelovanje, solidarnost in zaupanje med članicami.

Brez tega bo schengenski sistem res na hudi, usodni preizkušnji. Z begunsko krizo in še posebno po terorističnih napadih se je pokazalo, da njegov obstoj ni več samoumeven. Po logiki Bruslja in vodilnih članic bi morali narediti vse za njegovo ohranjanje, saj bi z njegovim razpadom Unija doživela hud udarec. Toda kakšen bo schengen prihodnosti!?

Nadzora na notranjih mejah, ki bi moral biti izjema, je vse več. Da bi zdržal pritisk od zunaj, bo moral biti njegov zid še višji. Tudi Evropejci bodo pod varnostnim drobnogledom. Na kocki bo razmerje med svobodo in varnostjo. Odprte, demokratične evropske družbe bodo morale še pokazati, ali so se v imenu večje varnosti pripravljene odpovedovati pravicam.