Tiskane izdaje
Trideset tisoč ljudi, ki so vstopili na Hrvaško, na svoji poti, nekaj tisoč jih je šlo tudi skozi Slovenijo, ni nikjer nikamor vlomilo, nikogar oropalo, preteplo ali celo posililo. Niti enemu makedonskemu, srbskemu, hrvaškemu ali slovenskemu državljanu niso storili nič žalega. Nič. Nobeden od njih ni vzel niti enega slovenskega delovnega mesta, ni zaslužil pri nakupu patrij, ni naredil bančne luknje v nobeni od slovenskih bank, ni vlekel denarja iz proračuna, ni uničil nobenega slovenskega podjetja, nobenega od njih ni predsednik pomilostil zaradi gospodarskega kriminala. Nobeden od njih ni pod ceno prodal bank in uglednih podjetij. In ne, begunci niso zgradili Teša 6. Ti, ki so Slovenijo v resnici spravili na kolena, so že dolgo časa tukaj, ampak to, kar so storili, je okej, ker so »naši«. Ker so bele polti in ker imajo najbrž domačo strankarsko izkaznico. Zoper njih tako imenovana domoljubna društva danes ne bodo organizirala protestnega shoda. Neprijavljenega, kar veliko pove o njihovem spoštovanju predpisov države, na katero se tako radi sklicujejo.
»Nesnage, za pobiti ste«
Problem so begunci, čeprav ne želijo ostati tukaj. Miha Mazzini je že ugotovil, zakaj: »Za Slovenijo še nihče ni slišal in vanjo nihče noče, kar je zadnji dokaz, kako zelo nam je spodletelo.« Vsi hočejo v civilizirane, razvite, gostoljubne in prijazne države. Spodletelo pa nam je zaradi janš, pahorjev (koliko bodo k spodletelosti prispevali cerarji, bomo še morali izračunati), šrotov, bavčarjev, kovačičev, zidarjev ... in njihovih političnih botrov. In molčeče večine, ki vse to dopušča. Vse to je v redu, ker imajo ti ljudje naše priimke in nimajo sirskega potnega lista. Vse to ni pomembno, pomembni so begunci. Ki od Slovenije pričakujejo le koridor in malo človeškega sočutja.
Ki bi jih tisti, ki podpirajo shod in so prihod nanj tudi potrdili, zaradi tega primerno obdelali. Za ilustracijo si lahko izposodimo njihove objave na družbenih omrežjih (slovnično smo jih morali zelo popraviti): »Samo potolči to golazen«, »Dachau je treba narediti. Slovenijo moramo braniti«, »Ljudje, zapomnite si obraze teh izmečkov«, »Umazana muslimanska golazen, prasice«, »Nesnage, za pobiti ste«, »Podgane so pred vrati«, »Prej ko se bomo uprli tem stvorom, bolje bo za nas. Treba je mobilizirati enote, drugače bo narod primoran v stilu vaških straž varovati svoje domove pred tatovi, posiljevalci, kriminalci«.
Dovolj?
Selfi z golaznijo
Dovolj. Med njimi so tisti, ki bodo kmalu na stadionih navijali za svojo slovensko nogometno ekipo, v kateri igrajo večinoma ljudje s priimki na -ić in – o, groza – celo ljudje temnejše barve obraza. Nekateri so celo potomci beguncev. Tudi ekonomskih migrantov. Ampak to je okej, ploskali bodo za vsako dobro podajo, za gol. Nihče se s tribun ne bo drl »golazen, prasica, stvor«. »Bravo mojster, a lahko en selfi?« bodo na koncu tekme prosili temnopoltega junaka z zelenice. Zvečer pa za računalnik in ... zgornji odstavek. Ali, kot je zapisal hrvaški kolega: »Brez skrbi, gre za patetično in ubogo skupino sovražnikov vsega«, ki jih v resničnem življenju ni nikjer, so pa zelo aktivni na internetu, zjutraj sovražijo sebe, popoldne pa ves svet. »Odpirajo si več profilov, da bi bili videti večji in pomembnejši. Nekateri se imajo za geostratege, ne da bi prebrali eno samo knjigo. Čeprav delajo galamo, so v resnici mali, ubogi in neizobraženi. To so bili tudi prej, toda poceni internet jim je omogočil, da se pokažejo tudi zunaj gostilniških debat. Ignorirajte jih.«
Na Hrvaškem, kamor je prispelo več kakor 30.000 beguncev, ni bilo niti enega protibegunskega protesta. Še največ sta narod zastrupljala predsednica države Kolinda Grabar Kitarović (HDZ) in njen »poverjenik za begunce«, dežurni lažnivec (popravek: človek, ki ne govori zmeraj resnice) Andrija Hebrang (HDZ), ki bi na meje poslala vojsko. Ki sta občudovala madžarske ukrepe. Ki bi, če bi le lahko, zgradila ograjo, še višjo od madžarske. V Sloveniji protest očitno bo; po naših podatkih se ga bo zagotovo udeležilo ožje vodstvo dveh neonacističnih organizacij.
Majhni in nepomembni
Naj spomnimo: za te ljudi protesti niso nekaj novega. Na ulicah so že bili. Takrat, ko so namerno sabotirali mirne proteste državljanov Slovenije zoper korumpirano politiko. Njihov cilj je bila policija – z napadi nanjo jim je uspelo razbiti proteste in državljane, ki so se jih udeležili, označiti za vandale. Spomnimo: ker so ljudje protestirali ne le zoper Franca Kanglerja, ampak tudi takratno vlado, interesa, da bi raziskali ozadja sabotiranja protestov, nikoli ni bilo, čeprav je imela policija tako indice kot tudi dokaze. Tudi tiste, da so organizatorji sabotaž blizu politike. Spomnimo: v Delu smo pisali o varnostniku državnega vrha, opaženem v družbi neonacistov. Predsednika države to ni niti malo vznemirilo. Čeprav se je vrh MNZ in policije spremenil, ne verjamemo, da jih ta problematika zanima. To bo pač še en rutinsko oddelan protest.
Ampak to je en del Slovenije, v resnici majhen in nepomemben. V teh dneh se je prebudila velika, srčna Slovenija. Na tisoče ljudi, ki so v zbirna mesta prinašali hrano, obleko, šotore, odeje ... Ki so prevažali begunce do avstrijske meje. Na stotine prostovoljcev, ki so jim podali roko. Bila je mala vojska človekoljubnih organizacij (Adra, Unicef, Rdeči križ, Karitas ...), bili so pripadniki visokega komisariata za begunce OZN, na desetine pripadnikov civilne zaščite in vojske ter navsezadnje policistov, ki so morali zaradi nesposobnih evrokratov in domače politike predstavljati mejni zid. Slabo opremljeni, z nizkimi plačami in na srečo se je izšlo brez večjih incidentov. Združevali so družine, skrbeli za otroke, čakalo se je le še na trenutek, ko bodo odložili čelade in begunce – tako kot njihovi hrvaški kolegi – pričakali v poletnih majicah. Da bi jih nato nekateri politiki, ko je zaškripalo z oskrbo, nesramno izrabljali za svojo protibegunsko križarsko vojno. Ne njih ne njihovih podaljškov v »domoljubnih« organizacijah ne bomo omenjali, ker si ne zaslužijo reklame. Kot si je ne zasluži evropski (!) poslanec, ki si želi biti zunanji minister in ki je bil zelo zadovoljen z madžarskimi ukrepi.
Ko so ljudje – ljudje
Nasproti tem nepomembnežem se je oblikovala strpna, humana, srčna in velikodušna Slovenija, ki je beguncem izrazila dobrodošlico z zavedanjem, da smo vsi ljudje. Jim ponudila roko in jim zaželela srečno pot do Nemčije, Švedske, Finske, Avstrije ... Niso imeli časa, da bi spremljali posameznike, ki sejejo sovraštvo po spletu. Ki trdijo, da nikakor niso rasisti, ksenofobi, ljudomrzneži, samo ta gamad naj se nekam spravi.
In prav zaradi te velike Slovenije bo ta njihov, ne naš protest tako majhen in nepomemben. Kolegica Ivana Zanze je o ljudeh, ki bodo danes prišli protestirat v imenu domovine, zapisala: »Kaj bodo ti ljudje sanjali, me res ne briga. Svoje nočne more so si izbrali sami.«
Ne glede na to, kakšen bo protest, velik ali majhen, ali pa ga sploh ne bo, je na drugi strani mravljišče srčne Slovenije.
In nanj smo lahko ponosni. Zelo ponosni.
Rok Kajzer v imenu uredniškega kolegija Dela
