Tiskane izdaje
Ob robu afere Veberkom, ki je imela malo opraviti z varnostnimi, veliko več pa s privatizacijskimi vprašanji, je izjavil nekdo, da razprava o prodaji Telekoma Slovenije ni racionalna, ampak gre za versko vojno med dvema taboroma. Tej ugotovitvi lahko pritrdimo, če na mesto boga postavimo denar.
Zdaj že skoraj neizogibna prodaja Telekoma britanskemu skladu Cinven je posledica niza interesno in politično motiviranih poslovnih odločitev prav takih uprav družbe, ki so jim hrbet krili večinoma nekompetentni nadzorniki. Politični nameščenci so se zažrli v vse pore Telekoma, zato se nekaterim kolca po starih časih, ko je bilo za sklenitev posla treba opraviti le telefonski klic.
To potrjuje tudi primerjava z dobički drugih telekomov v regiji, po kateri bi moral slovenski nositi vsaj 50 milijonov evrov na leto več, kot je. Samo v kosovski zgodbi, pravijo posvečeni, na leto izgine okoli 15 milijonov evrov. Druga zgodba je donedavni dvorni dobavitelj opreme, ki mu je z močno lobistično mrežo uspevalo ohranjati posel z dražjo in tehnološko slabšo opremo od konkurence, zaradi česar Telekom izgublja proti tekmecem. Kaže pa, da je vodstvu tega podjetja, ki bi svojim zaposlenim najraje zaračunavalo parkirnino pred svojim obratom, uspel še zadnji veliki met, ko se je britanski sklad pragmatično odločil, da se pri nakupu nasloni na njihovo lobistično mrežo. Zato so prodajo ključne politične struje nemo podprle. Izpostaviti se je moral le sicer previdni premier Miro Cerar, ki je včeraj v Bruslju najbrž naletel na predstavnika kakšnega večjega igralca z evropskega telekomunikacijskega trga (na primer nemški telekom) ali našega soseda (avstrijski telekom).
Čeprav so Telekom dolgo finančno izčrpavali in je prodaja med slabimi možnostmi najboljša, je kupnina zanj precej prenizka. Po tem, kar se je v zadnjem času dogajalo med vlado in SDH, pa jim davkoplačevalci ne morejo zaupati, da znajo in želijo za prodana podjetja iztržiti najvišjo ceno.
