Mandat za vladanje

S prepričljivo zmago še na skupščinskih volitvah je Emmanuelu Macronu uspelo utrditi svojo oblast in razširiti manevrski prostor v upravljanju države do zgornje meje. Tega si pred letom dni v Franciji, v kateri sta se dolga desetletja na oblasti izmenjavala dva tabora, nihče ni niti predstavljal.

Macronu se – nekaj podobnega se je dogajalo Baracku Obami ob prvi izvolitvi – pripisujejo skoraj nadnaravne zmogljivosti. Bil naj bi rešitelj ne samo Francije, ampak tudi Evrope. Res je, da je edinstven in ambiciozen politik s svežino in pozitivno agendo. Predstavlja tudi bolj dinamičen obraz Francije.

Prve preizkušnje bodo na vrsti kmalu. Odločno naj bi se lotil zakonodaje na trgu dela, ki je za vsakega francoskega predsednika eden največjih zalogajev. Vplivni francoski sindikati sicer predstavljajo čedalje manj zaposlenih, a so še dovolj močni, da z blokadami ustavijo državo.

Tudi preseganje globoke notranje razcepljenosti v Franciji, ki se je pokazala na volilnem maratonu, bo naloga, po kateri se bo ocenjeval njegov mandat. Kljub nizki udeležbi so volivci v drugem krogu pokazali, da želijo spremljati Macrona na njegovi trnovi poti.

Ljudje so siti tradicionalne politike, ki je bila še pred meseci videti nedotakljiva, in to mu je omogočilo, da je dobil prazno menico za uresničevanje svojih projektov. Predsednikovo delo bo nekoliko lažje, ker so tako v Franciji kot tudi v EU boljša gospodarska gibanja.

Razočaranja z Macronom bodo neizogibna. So se pa z njegovo zmago posebno jasno pokazale meje moči populizma, kakršnega se gre Marine Le Pen. Neverjetno se zdi, da se bo še vrnila »v igro«. Macronu je uspelo zmagati tudi s pozitivno zgodbo o EU, v čemer je velika izjema.

S končanjem volilne bitke se začenja novo obdobje tudi v Evropi in razlogov za črnogledost je manj.