Manever Mišič

Burleska okoli imenovanja novega šefa Luke Koper je bila – če smo malenkost cinični – pravzaprav koristna. Tako rekoč transparentna. Javnost namreč že dolgo ni imela priložnosti iz prve vrste opazovati izbire šefa pomembne državne firme, vključno z vsemi intrigami, zavajanji in sprenevedanji.

V tej zgodbi ni nedolžnih. Razdeljevanje sedežev v nadzornih svetih državnih podjetij po političnem ključu nikakor ni nekaj novega, a brezobzirnost znotraj koalicijskega spopada za vpliv v državnih firmah daje slutiti ne samo, da državnega premoženja vendarle počasi zmanjkuje, ampak tudi, da politiki vedno bolj zmanjkuje tudi ljudi, ki bi lahko vsaj približno kvalificirano zanjo hodili po kostanj v žerjavico.

Gašpar Gašpar Mišič je s svojim manevrom v tej zgodbi morda ukradel šov, a le nekaj dni pred tem je bil, denimo, za nadzornika Elesa, državnega sistemskega elektrooperaterja imenovan Igor Maher. Prav tisti Maher, ki je bil kot član Državljanske liste celih dvanajst dni na položaju ministra za infrastrukturo, dokler ga vendarle ni odnesla črnograditeljska afera. Zato je bilo še posebej hecno gledati Gregorja Viranta, ki se je zgražal nad Mišičevim imenovanjem in vil roke nad tem, da država ni sposobna zagotoviti dobrega korporativnega upravljanja (po domače: najti ljudi, ki bi dobro in neodvisno vodili njene firme).

Tudi v drugi največji vladi stranki, pri Socialnih demokratih, so pretakali krokodilje solze nad nesrečo, ki da je zadela Luko Koper. Pri tem so nekako spregledali dejstvo, da so – tako pravijo poznavalci – za zdaj prav oni zmagovalci splošnega prerivanja za stolčke v državnih podjetjih. Oziroma, kot je dejala premierka Bratušek, najbolj glasen je tisti del politike, ki ima v gospodarstvu največ vpliva.

A tudi premierki gre v tej zgodbi marsikaj očitati. Mišičeve ambicije so bile bolj ali manj jasne že dolgo in Alenka Bratušek je imela več kot dovolj časa (!), da bi stvar rešila, še preden je prekipela. Prav imajo tisti, ki pravijo, da je zgodba z Luko Koper precej zamajala njen mandat. Pa ne zaradi groženj s predčasnimi volitvami. Pogača, ki si jo je državna politika razdelila, je preveč mamljiva in nanjo je vezanih preveč interesov, da bi si kdorkoli od vpletenih želel nove volitve.

Problem, ki ga ima premierka Bratušek, je ta, da se lahko zgodba Gašparja Gašparja Mišiča ponovi. S kakšnim drugim imenom, v kakšnem drugem podjetju. In če se bo zdelo, da premierka ne obvladuje situacije v lastni stranki, bo le stežka obvladovala koalicijo in, v končni fazi, tudi razmere v državi.

Te razmere še dodatno zapletajo lokalni politični ekosistemi, ki pogosto nimajo zveze z državno politiko. Tako je, denimo, koprski mestni svetnik iz vrst SD jasno in glasno nastopil v bran Gašparju Gašparju Mišiču in vse skupaj skušal postaviti v kontekst boja proti centralizmu iz grde grde Ljubljane. Ko Luka Juri napiše tekst z naslovom »Naj bo Luka Koper in ne Luka Ljubljana«, je poetika (še bolje: patetika) trenutka neprecenljiva.

Povsem mogoče je, da je pomemben kos slovenskega gospodarstva spet postal žrtev lokalnih interesov in razmerij moči, ki so skozi povečevalno steklo strankarske politike postali razdiralni element na državni ravni. Ni prvič, da je tako. Kar spomnite se, kakšna hecna »koalicija« je zaradi moči svojih lokalnih veljakov in interesov držala svečo projektu TEŠ 6.

V tednu, katerega konec držite v rokah, so zaokrožile špekulacije, da so se v Pozitivni Sloveniji odločili stvar rešiti tako, da naj bi Mišiča vrgli iz stranke. Poteza, če bo do nje res prišlo, bo brez pomena, če ji ne bodo sledili bolj smeli koraki.

Kajti če želi premierka koalicijo res spraviti v red in vsaj za silo zamejiti apetite tako državnih kot lokalnih akterjev, mora najprej urediti koalicijske vrste, če je treba tudi z glasovanjem o zaupnici. V danih razmerah bi bilo to resda tvegano početje, a še vedno bolj vabljivo kot politično hiranje in umiranje na obroke.