Manj denarja, 
enak nasmeh

Proračun se manjša, denarja je vse manj, je bila ob ponedeljkovi obravnavi osnutkov proračunov Mestne občine Ljubljana za letošnje in prihodnje leto v mestnem svetu najbolj splošna ugotovitev navzočih. Da je denarja premalo za uresničitev vseh načrtov, je že res, da se proračun bistveno zmanjšuje v primerjavi s preteklimi leti, pa ne, saj je mestna uprava na obravnavi postregla z (netočnimi) podatki o oceni realizacije prihodkov za lansko leto, ne pa z dejansko realizacijo. In ta se od ocene bistveno razlikuje.

Dejstvo je, da je 340 milijonov evrov prihodkov v ljubljansko mestno blagajno, kolikor je znašala ocena, znanstvena fantastika. Znanstvena fantastika, ki so si jo mestni uradniki upali zapisati v uradni dokument. Kakšni so razlogi za takšno zavajanje, najbrž vedo le oni, a dejanska realizacija prihodkov po podatkih, ki so nam jih posredovali z MOL, znaša približno 290 milijonov evrov.

To pomeni, da je letošnji proračun s predvidenimi dobrimi 316 milijoni evrov prihodkov in dodatnim zadolževanjem v višini 12 milijonov v teoriji še vedno večji, kot je bil lanski. To seveda ne pomeni, da bo večji tudi v praksi, saj je prevelik optimizem pri načrtovanju prihodkov stalni spremljevalec te mestne uprave. Upravičeno lahko dvomimo o načrtih občine, da bo v letu, ko še ni videti konca krize, pobrala bistveno več davčnih in nedavčnih prihodkov ter prodala veliko več mestnih nepremičnin.

A težava ni višina prihodkov, ki se ji mora pač vsak izvrševalec proračuna prilagoditi. Težava so številne obljube, ki so bile dane in nekajkrat presegajo finančne zmožnosti MOL. In tudi številne potrebe v, po županovem, »najlepšem mestu na svetu«. Še največja težava pa je, da bo potrebna polovica drugega mandata Zorana Jankovića, da bodo poplačani projekti iz prvega.

Projekti parka Stožice, garaž pod Kongresnim trgom in povezave med Roško in Njegoševo cesto - vsi vredni po več deset milijonov evrov in pomemben del proračunov za prihodnji dve leti - kažejo, da je treba prioritete skrbno izbirati. Ali prav te pridobitve in, na primer, še številne olepšave bregov Ljubljanice in središča mesta ter gradnja več mostov čez reko, čemur je tudi letos namenjenih več milijonov evrov, res najbolj prispevajo k večji kakovosti življenja v glavnem mestu, pa je dvomljivo.

Odgovorov na vprašanje, katere so prave prioritete, je veliko. So pa zgovorne besede župana Zorana Jankovića, ki je v enem od intervjujev, kmalu po zmagi na volitvah, dejal, da je največja šibkost Ljubljane njena neprepoznavnost. Župan ob pomanjkanju osnovne infrastrukture, kot sta vodovod in kanalizacija, ob nepriljubljenem in počasnem javnem prometu in posledično slabem zraku kot največjo težavo mesta navaja neprepoznavnost, in zato nekdanjo glavno piarovko imenuje za podžupanjo, da bo vsebino zapakirala v lepšo embalažo. To pač kaže na težavo s prioritetami mestne oblasti, medtem pa osnutek proračuna potrebne investicije v komunalno infrastrukturo prelaga v prihodnja leta in ne ponuja rešitev za izboljšanje prometnih razmer v Ljubljani.

Kljub vidnim finančnim težavam MOL ob vseh napovedanih in obljubljenih projektih optimizem župana ne popušča, tudi nasmeh ostaja enako širok. Kot da bi vedel za kakšne zlate rezerve, ki jih bo občina zdaj zdaj potegnila iz rokava. A da teh ni, ne nazadnje kaže tudi njegov poziv opozicijskim svetnikom, naj predlagajo, kako naj občina pridobi dodatne vire. Ker čudežne formule najverjetneje ne bo, lahko le upamo, da ne bo glavni rezultat tega mandata enaka vsebina, zapakirana v lepšo embalažo.