Manj države, prosim

Gorenje, ena najpomembnejših gospodarskih družb pri nas, je objavilo, kako je poslovalo v drugem četrtletju letos. Družba okreva, a s svojimi rezultati ne prepriča. Analitiki komentirajo, da zaradi konjunkture in krepitve potrošnje večja prodaja pač ni poseben dosežek. Gorenje ima v primerjavi s konkurenco višjo zadolženost, ta se v zadnjih petih letih ni bistveno znižala. Obvladovanje stroškov ter zniževanje visoke zadolženosti bosta v prihodnje ključna za presojo uspešnosti in zadovoljstvo lastnikov z upravo Gorenja.

Poznavalci kapitalskega trga ugibanja, da bi se utegnila spremeniti lastniška struktura Gorenja in da je teoretično na prepihu več kot četrtina lastništva družbe, komentirajo takole: »Če so Japonci rekli A, ne bi bilo presenečenje, če bodo rekli tudi B.« Špekulacije niso uradno potrjene, saj gre za cenovno zelo občutljive informacije. Kako zelo zares gre v teh zadevah, se je pokazalo tudi ob nedavnem skrivanju japonske odločitve za skrbni pregled poslovnega drobovja Gorenja, ki je bila javnosti in delničarjem dolgo skrita. Ko je prišla na dan, je delnica Gorenja poskočila. Ko je Panasonic nato razkril odločitev, da svojega deleža ne bo povečal, je delnica strmoglavila in tam spodaj bolj ali manj tudi ostala.

Med redkimi, ki je za japonski skrbni pregled vedel, je bil predsednik vlade, ki ga je v pogovoru na štiri oči o tem obvestil kar prvi mož Gorenja Franjo Bobinac. Za to razkritje si je prislužil kazensko ovadbo regulatorja trga, a je Agencija za trg vrednostnih papirjev v tej zadevi neslavno pogorela. Franjo Bobinac je gotovo vpliven in spreten mož. Obvlada javno nastopanje, ima močne zveze s tistimi, ki vplivajo na medijsko poročanje, nekateri namigujejo, da je njegovo roko zaznati tudi v aktualnih kadrovskih spremembah v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki bi lahko prinesle manj kritično in do vladnih odločevalcev prijaznejše stanovsko združenje.

Bobinac ima dobre odnose tudi s svojim nadzornim svetom, s katerim je, sicer posredno, tudi poslovno sodeloval. Ni namreč neznano, da je bilo podjetje žene prvega nadzornika Marka Voljča med prejemniki plačil za »strateško kadrovsko svetovanje« v Gorenju. Zdaj je zaokrožilo, da je aktiven tudi pri lobiranju za povečanje deleža države ob morebitnem odhodu katerega od lastnikov, vendar sam te informacije odločno zanika.

Vsekakor morebitne krepitve države v gospodarstvu ne gre odobravati. V Sloveniji je namreč država v primerjavi z drugimi evropskimi državami v gospodarstvo že zdaj relativno močno vpletena. To je imelo v preteklosti in ima še zdaj veliko negativnih učinkov. Državno (so)lastništvo pomeni moralni hazard in omogoča zlorabe za različne interesne povezave, kar nas tudi precej stane. V študiji, ki so jo analitiki GZS pripravili za evropsko komisijo, lahko preberemo tudi, da so te povezave vsakega od nas stale dobrih 6600 evrov. Zapletene povezave med državnimi bankami, državnimi podjetji, državnimi zavarovalnicami in investicijskimi skladi, ki jih upravljajo državne finančne družbe, pomenijo torej breme. Država je pomemben zaposlovalec, upravljavec premoženja in dolžnik, upravljanje konfliktov interesov med temi mandati pa je gotovo velik izziv.