Manj je vrhunskih tekem

Po skupinskem delu tekmovanja me prevevajo mešani občutki. Eni so povezani izključno z nogometom, drugi s tistim, kar najbolj priljubljena igra prinaša zraven – spektakel. Če izvzamem tekmovalni vidik, je euro s 24 reprezentancami zmagovalna formula. Toliko pozitivnega nacionalnega naboja, kot ga je mogoče videti – od severa do juga od vzhoda do zahoda –, je navdušujoče. Štadioni so polni in, kar me je še bolj razveselilo, ta ples narodov je odpihnil začetni strah pred terorizmom. Izgredi navijačev so nekaj drugega in so že kar stalnica na velikih tekmovanjih, pa vendar z več tekmami, vsakodnevnimi napetostmi na igrišču se je razprava od neželenih in neprijetnih tem preusmerila k nogometu.

Kaj je veljake vodilo k razširitvi prvenstva, pa je logično in vidno iz vseh kotičkov – več zaslužka. O kakovosti se ni veliko govorilo ali spraševalo. Nekaj dvobojev je bilo takšnih, kot si jih v preteklosti ni bilo mogoče niti zamisliti. Ni več zgoščene kakovosti. S tem je vrhunski nogomet, nogomet na najvišji ravni, izgubil privlačnost. A so tudi dobre značilnosti, na primer ta, da ni več jasno razdeljenih vlog favoritov. Papirnate ne pomenijo veliko, če moštva niso pripravljena, so hitro kaznovana. Opazno je, da so vse reprezentance taktično odlične, vse so sposobne zabiti gol, zmagati in ni več klasičnih bunkerjev, kot ga je igrala Grčija. Presenečenj je več, ampak zgolj zaradi tega, ker jih veliko napreduje.

A izločilne tekme bodo postavile stvari na svoje mesto. Resda so matematične enačbe prinesle nekaj vrhunskih parov v osmini finala, zaradi česar se drugim vrata odpirajo na stežaj. In če to razširjeno formulo gledamo skozi oči slovenskega navijača, tekmovanje ponuja imenitno priložnost tudi manjšim reprezentancam, kot je naša. Prav vsi lahko razmišljajo o podvigih, a hkrati se je treba zavedati, da je lahko pot do cilja še težja. Ker podobno, da je mogoče vse, razmišljajo vsi drugi.

Če pred nadaljevanjem strnem pričakovanja: posamezniki imajo vedno manjšo vlogo, v izločilnih tekmah bodo morda imeli večjo. Tistega pravega, vrhunskega nogometa pa je bilo premalo.

Ker delujem na Hrvaškem, se ji kajpak ne moremo izogniti. Kaj čutim? Evforijo! Zajela je vso Hrvaško. Selektorju Anteju Čačiću je treba priznati, da je poleg tega, da je opravil s kritiki in negativnostjo, v reprezentanci ustvaril izjemno vzdušje. Vsi razmišljajo pozitivno in v smeri, da lahko vsakogar premagajo. Z zmagami so postali samozavestni in kombinacija z vzdušjem ustvarja posebno moč. Z njo lahko nadomestijo tudi kakšno pomanjkljivost, kakovosti pa jim ne manjka.

Ena tekma lahko vse obrne, na balkanski sindrom je vedno treba računati. Tudi pri Hrvatih in ne glede na to, da večina reprezentantov igra v najmočnejših ligah. Portugalska je neprijetna tekmica. Seveda pa ima Ronaldo, ki kaže, da nima več toliko moči za preigravanja kot v mlajših letih, izvrsten občutek za prostor in je obseden s tem, da mora zabiti gol.