Mantra strokovnosti

Strokovnost in obvladovanje metjeja sta zgolj pogoj in še zdaleč ne tudi zagotovilo za uspešen projekt.

Objavljeno
09. marec 2018 18.53
iza/diana koloini
Peter Rak
Peter Rak
Pravi profesionalec ne le sledi pravilom in načelom svojega poklica, temveč to počne tudi z entuziazmom in predvsem z naklonjenostjo do svojih sodelavcev in podrejenih. Misel indijskega pisca Amita Kalantrija je namenjena najprej menedžerjem oziroma šefom, ki vse prepogosto pozabljajo, da so tovrstne strategije ne le veliko bolj prijetne za vse vpletene, temveč tudi veliko bolj učinkovite kot vzvišen, omalovaževalen ali ukazovalni pristop. Da o osnovni dostojnosti niti ne govorimo.

To velja v poslovnih sistemih, še bolj pa v kulturnih institucijah. Ne zato, ker bi bili umetniki ekskluzivna kasta, temveč ker je njihovo delo zelo specifično, zato potrebujejo zelo domišljene in subtilne mehanizme za spodbujanje ustvarjalnosti. Strokovnost in obvladovanje metjeja so zgolj pogoj in še zdaleč ne tudi zagotovilo za uspešen projekt, vedno je toliko spremenljivk, improvizacij in negotovosti, da brez ustreznih odnosov in komunikacije končni rezultat ne more biti optimalen. O najnovejšem zapletu v mariborski Drami, kjer je spet aktualna zamenjava umetniške vodje, je težko dajati sodbe, očitno pa je v ozadju predvsem kratek stik med različnimi akterji. Kot rečeno, gre za zelo občutljiv sistem, kjer je v igri – dobesedno in v prenesenem pomenu – veliko interesov, pa tudi zamer, občutkov preforsiranosti ali zapostavljenosti, neredko tudi profesionalnega ljubosumja, zato je naloga nadrejenega, ki bi pravzaprav moral biti nekako zgolj prvi med enakimi, še toliko težja. O podrobnostih mariborskega primera nima smisla razpredati, saj se lahko hitro zapletemo v takšne in drugačne tračarije, je pa zadeva verjetno simptomatična za celotno slovensko okolje in ne nazadnje tudi za številne kulturne institucije. Vse prepogosto so merila za zasedbo določene funkcije zgolj administrativno formalna, torej normativna, kar se tiče izobrazbe in let delovnih izkušenj, medtem ko so druge nujne kvalitete in sposobnosti praviloma spregledane. Res je težko vzpostaviti univerzalen in učinkovit sistem, po katerem bi se dalo tovrstne karakteristike posameznika ustrezno okvalificirati, vendar določeni postopki obstajajo, le da jih pri nas premalo pogosto upoštevamo.

To še zdaleč ne velja zgolj za kulturo, zelo akuten problem je, denimo, šolstvo. Kaj učencem ali študentom koristi vrhunski strokovnjak, če ne zna, ne zmore ali pa celo noče tega znanja na ustrezen afirmativni način deliti z drugimi? Podobno je tudi povsod tam, kjer je poklic deloma tudi poslanstvo, ne nazadnje v politiki, kjer so merila za primernost oziroma neprimernost v zadnjih letih postala povsem ohlapna. Določenih značajskih potez ni mogoče spremeniti, nedvomno pa je mogoče ljudi tako ali drugače »prisiliti«, da se podredijo pravilom kultiviranosti, spoštljivosti in vljudnosti. Če takšna pravila v družbi sploh veljajo oziroma če sploh kaj štejejo.